Jezus izpolnjuje Izaijevo prerokbo

    Ko pa je slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. In zapustil je Nazaret in prišel v Kafarnaum, ki je ob morju, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini, in se je tam nastanil. Tako se je spolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju, ki pravi:
‚Zemlja Zabulonova in zemlja Neftalijeva,
ob potu k morju, onkraj Jordana,
poganska Galileja,
ljudstvo, ki je sedelo v temi,
je zagledalo veliko luč;
in njim, ki so sedeli v deželi smrtne sence,
je luč zasvetila.‘ Od tedaj je začel Jezus oznanjati in opominjati: »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo.« Ko pa je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, z imenom Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta mrežo metala v morje; bila sta namreč ribiča. Reče jima: »Hodíta za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« In takoj sta mreže popustila in šla za njim. In ko je od tam šel dalje, je videl druga dva brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ko sta z očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže, in ju je poklical. In ta dva sta čoln in očeta takoj zapustila in šla za njim. In Jezus je hodil po vsej Galileji, učil po njih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva; in ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom.

Mt 4,12-23

RASTIMO V EDINOSTI IN LJUBEZNI

    Smo v tednu krščanske edinosti, ko še posebej prosimo Boga, da bi kristjani, ki smo razdeljeni na toliko Cerkva, našli skupni jezik in poglobili prijateljstvo z Jezusom in med seboj. Kakšno moč ima lahko vera: predstavnike iste veroizpovedi in podobnih prepričanj poveže med seboj in zgladi številna nesoglasja. Tega nismo sposobni narediti s svojo močjo, ampak zaradi Božje modrosti, ki nas vodi in prepričuje, da zla ne moreš odpraviti z drugim zlom, temveč z ljubeznijo, ki odpušča in prizanaša. Globalna družba je konglomerat mešanja različnih kultur, kjer bi morala vera imeti tisto moč, da odpravlja razlike in gradi na dobroti in medsebojnem sprejemanju. Strpnost je potrebna, ampak je težko dosegljiva tam, kjer vsakdo vidi le sebe in svoje koristi. Potrebujemo Boga, ki nas krepi v veri, da lahko prepoznamo stvari, ki nas združujejo, in skupaj gradimo boljši svet. Mnoge težave bi preprosto odpadle, če bi bolj zaupali Božji moči in pomoči. Prav zaradi tega nezaupanja se v današnji družbi pojavlja toliko problemov, ki se zdijo nepremostljivi. Zmanjkalo nam je strpnosti, ker se čutimo ogrožene, morda neopravičeno. Strah nas je, ker nimamo trdnega temelja v Bogu, ki more razbliniti vsakršne predsodke, pa naj gre za begunce ali pa ljudi z drugačno vero in drugačnimi navadami. Če bi se zatekali k Bogu, bi bilo marsikaj drugače. Potrebni smo spreobrnitve, kajti sedimo v temi in ne vidimo tiste resnične luči, ki je prišla na svet z Jezusom Kristusom. Tudi kristjani se preveč poredko zatečemo v vse obsegajoč in združujoč Jezusov objem, rekoč: »Gospod, ti si naš odrešenik in naša moč!«

    Takole je prerok Izaija (9,1-3) napovedal odrešenika: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč.« Luč vere je v našem narodu sijala že v rimskih časih, a je ponovno zažarela v 9. stoletju, ko so k nam prišli novi misijonarji. Ta vera je danes pri mnogih zelo slabotna. Premalo smo ozaveščeni, da nam Jezus prinaša največji dar, ki je možen – večno življenje. Premalo je naš pogled uprt v prihodnost, premalo smo zazrti, preko meja tega sveta, v Božje kraljestvo, ki nam je obljubljeno. Zato ponovno zahrepenimo po luči, ki nas osvobaja in nam odpira nova obzorja.

    »Med seboj se dopolnjujte v istem duhu in istem mišljenju!« je apostol Pavel pisal v 1. pismu Korinčanom (1,10-13.17). Že v njegovem času s bili med ljudmi različni spori, nesoglasja in nasprotovanja in to v skupnostih, ki bi morale pokazati, kako Bog vse združuje in odpravlja razlike med ljudmi. Danes ni nič drugače. Vsak dan se moramo truditi, da bo med nami čim manj nevoščljivosti in ljubosumja. Kristjani moramo biti zgled edinosti, saj smo prejeli Svetega Duha, ki nas povezuje v eno skupnost Božjih otrok, da bi živeli kot bratje in sestre v medsebojni ljubezni in ne v prepiru. Zato molimo za edinost med krščanskimi Cerkvami, da bi se kljub različnosti, ki bogati, razumeli in se medsebojno podpirali.

    Jezus ni učil le v pokrajinah, kjer so živeli Judje, ampak tudi v poganski Galileji. Tako je pokazal, da je odrešenik prišel za vse, ki živijo v temi in iščejo luč, ki jim bo v življenju vedno svetila, da ne bodo zašli na kriva pota. Takšna luč je vera in moč, ki nam jo naklanja samo Bog, ki mu ni vseeno, kako živimo. On nas ima rad in ne bi rad izgubil nobenega od nas. Zato nas vabi k spreobrnjenju in nas kliče v svojo službo, da bi bili orodje v njegovih rokah. Ko je poklical Simona Petra in njegovega brata Andreja, ki sta opravljala svoje ribiško delo, sta se takoj odzvala in brez premišljevanja odšla za njim. Tudi druga dva brata, Jakob in Janez, ki ju je Jezus poklical, sta takoj pustila očeta in ribiške mreže in šla za njim. Bila sta brezpogojno predana in pripravljena na hojo za Jezusom in sprejetje evangelija, ki ga je Učitelj oznanjal. Jezus nas je, tako kot apostole, povabil in nas še vabi, naj hodimo za njim. Zaupal nam je poslanstvo, v katerem smemo biti tolikokrat priča, kako blagodejna je blaga beseda sočutja in ljubezni, kako dragocena je vera v milost odrešenja in kako odrešujoča je odločitev za sodelovanje s to milostjo. Kadar nam opeša vera in nam zmanjka poguma, nas spodbuja spomin na toliko čudovitih stvari, polnih razodetja navzočnosti Božjega kraljestva tu in sedaj. To prebuja v nas iskreno željo, da bi blaga beseda odrešenja vstopila prav v vsak zakon, v vsako družino in v vsakega človeka. Tako nam bo Božje kraljestvo ljubezni in miru vedno blizu.