Jagnje Božje odjemlje greh sveta

    Drugega dne je videl Jezusa, ko je prihajal k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj; zakaj bil je prej ko jaz. In jaz ga nisem poznal; toda da se Izraelu razodene, zato sem jaz prišel in z vodo krščujem.« In Janez je pričeval: »Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem. In jaz ga nisem poznal; toda ta, ki me je poslal z vodo krščevat, mi je rekel: ‚Na kogar boš videl Duha prihajati in ostati na njem, ta je, kateri krščuje s Svetim Duhom.‘ In jaz sem videl in sem priča, da je ta božji Sin.«

Jn 1,29-34

OZNANJAJMO JEZUSA

    Mnogi se trudijo, da bi presegli samega sebe; hočejo biti več, kot jim to dopuščajo njihovi darovi in sposobnosti, ki so jih prejeli. Za zgled bi si morali vzeti Janeza Krstnika, ki je dejal o sebi: »Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.« Pred nami so bili že mnogi, ki bogatijo zgodovino s svojimi izkušnjami, zato se lahko od njih veliko naučimo. Še največ pa se naučimo od Jezusa, ki je prišel k nam kot Bog v človeški podobi: on ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in postal zadnji v vrsti služabnikov. Zakaj je vera v Boga človeku v oporo, tolažbo in mu zagotavlja upanje? Ali je mogoče zmagati z ljubeznijo, ne da bi uporabili nasilja zoper nasilje? To vprašanje usmerja naše misli v skrivnost odrešenja. 
    Prerok Izaija (49,3.5–6) govori  o Božjem služabniku. Odlomek je napisan 600 let pred Kristusom in ga preroško napoveduje. Že tu je opisan kot potrpežljiv, trpeči Božji služabnik. Prerok ga primerja z jagnjetom, ki namesto grešnikov sprejme nase kazni za grehe; in ga peljejo v zakol. Kristus je napovedan »kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo«. Nekoč je bil Izrael izbran kot izvoljen narod, z nastopom Jezusa Kristusa pa smo vsi med izbranimi. Nihče se ne sme pritoževati, da je izločen, ampak mora dati samega sebe na razpolago, da bo Bog reševal človeštvo tudi danes, v tretjem tisočletju.

    Tako je Božje kraljestvo odprto za vse ljudi dobre volje. Nikomur ni vstop prepovedan in nobeden ni poklican, da bi pod prisilo sprejel odrešenje. Svobodni smo, da se odločimo za Boga ali proti njemu. Apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (1,1-3) pravi: »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.« Vedel je namreč, ko je njegova moč, zato je vsem govoril, da je Jezus pravi Bog in naš odrešenik. Tega se kristjani premalo zavedamo, saj pogosto vse stavimo na svojo moč in premalo na Božjo pomoč in vodstvo.

   V evangeliju po Janezu (1,29–34) Janez Krstnik ob pogledu na mimoidočega Jezusa spontano vzklikne: »Glejte, Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta.« Ta vzklik se je vrasel tudi v naša srca, saj ga ljubeče ponavljamo pri sveti maši, preden prejmemo sveto obhajilo. Če živimo z Jezusom v prisrčnem osebnem odnosu, v sebi čutimo pomen teh besed. V nas so udomačene, vendar jih je pomembno tudi podrobneje razmisliti. Kaj pomenijo besede »Jagnje Božje«? Zakaj za Jezusa uporabljamo podobo »jagnje«? Kako nam ta podoba pomaga globlje razumeti, da nam Gospod odpušča grehe? Odpušča tako, da grehe »odvzema« ali »odjemlje«. V Razodetju pa je Kristus s podobo »Jagnje« imenovan kar sedemindvajsetkrat. Kristus je bil križan na starozavezni velikonočni praznik in je deležen še druge primerjave z »jagnjetom«. Izraelci so namreč ponoči (velika noč) pred odhodom iz Egipta po hišah zaklali in použili jagnje in pozneje šli skozi Rdeče morje (pasha). V spomin na to, da jih je Bog rešil iz egiptovske sužnosti, so potem vsako leto praznovali »pasho« na »veliko noč« tako, da so zaužili »velikonočno jagnje«. Starozavezno »velikonočno jagnje« je bilo simbol zunanje osvoboditve, rešitve pred genocidom z Božjo pomočjo. Kristus kot »velikonočno Jagnje« pa prinaša vsem narodom sveta notranjo osvoboditev. On je »pravo Jagnje«, »ki odvzema grehe sveta« in je Odrešenik sveta. 
    V kakšnem odnosu sta podobi »velikonočno Jagnje« in »Božji služabnik«? Med njima lahko postavimo enačaj. Pogovorni jezik v Jezusovem času je bil aramejščina. V njem beseda »talja« pomeni oboje: »jagnje« in »služabnik«. Kristus je »služabnik«, ker je »jagnje«. Zmaguje z ljubeznijo, s potrpljenjem, z nadomestnim trpljenjem in smrtjo. V hoji za Kristusom vstopamo tudi mi v skrivnost odrešenja, v kateri doživljamo smisel trpljenja in zato smisel življenja. Jezusov krst pomeni začetek njegovega javnega delovanja. Tako bi moralo biti tudi v našem življenju: pri krstu nam je vse dano, le sodelovati je treba z milostmi in se truditi, da se ne bi povzdigovali nad druge, ampak v vsej skromnosti pričevali, da nas je Jezus prepričal in zato posnemamo njegov zgled.