Jezus je ob krstu videl prihajati nadse Božjega Duha

    Takrat pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez pa mu je branil in rekel: »Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?« Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj; zakaj spodobi se nama, da tako spolniva vso pravico.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in videl je božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj; in glej, iz nebes se je začul glas: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.«

Mt 3,13-17

KRST JE ZNAMENJE ODREŠENJA

    S krstom vstopamo v krščansko skupnost. Gre za prvi obred iniciacije, ki nas vpelje v duhovno življenje. Res je, da krst deluje že sam po sebi, že s tem, da ga prejmemo, vendar je polnost njegovega delovanja zagotovljena z našim sodelovanjem. Treba se je truditi in živeti v skladu z milostmi, ki jih pri krstu prejmemo. Novi ljudje postajamo šele takrat, ko vemo, kaj je milost in kaj greh, ko vsak dan iščemo Božjo voljo in jo tudi izpolnimo. Prav je, da razmislimo in pridemo do jasnega zaključka ali smo kristjani z zapisom v krstni knjigi ali se to pozna v našem življenju? Novo življenje v Kristusu je podeljeno novokrščencu kot nasprotje zgolj biološkemu življenju, prestrašenosti in stalni zaskrbljenosti, a tudi zanašanju edino na lastne moči. Kdor stalno zavestno živi iz darov svetega krsta, izraža večjo sproščenost in svobodo. In celo do smrti bo gojil občutje sproščenosti in odrešenosti. Šele v odnosu do smrti se kaže celoten obseg upanja iz krsta. Mnogi ne nehajo kristjanom očitati, da se nam nič ne pozna, da smo krščeni; da ne živimo odrešeno, da nam ni videti, da smo odrešeni. Posploševanje takih očitkov je napačno. Vendar tudi tisti, ki so na svoj krst skoraj pozabili, ostajajo znotraj procesa. Tisti, ki resnično živijo iz krsta, pomagajo tudi drugim, da lahko zaslutijo, kam so poklicani. Vsi ljudje bi radi živeli. Zavestno iz krsta živeči pa se zavedajo, da bodo večno živeli.

    Ob Jezusovem krstu se je izpolnila prerokba, ki jo je izrekel Izaija (42,1-4.6-7) že 600 let prej: »Glejte moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.«  Kako bo Bog ravnal z Mesijo, svojim »Izbrancem«? Izaija odgovarja: Nanj bo »izlil svojega Duha«. Zato bo prinesel »pravico narodom.« Ta prerokba se izpolni pri vsakem krstu: novi človek se mora podrediti zakonom duha in živeti v skladu z Božjo milostjo ter tako izpolniti svoje življenjsko poslanstvo.

    V berilu iz Apostolskih del (10,34–38) Peter razlaga, da je Jezusovo maziljenje s Svetim Duhom, ko ga je Janez Krstnik krstil, pomenilo začetek njegovega javnega delovanja v Izraelu; pomenilo pa je tudi začetek njegovega delovanja za ves svet, za vse človeštvo. Peter o tem govori potem, ko je krstil poganskega stotnika Kornelija in resnično dojel, da je Bogu v vsakem narodu na svetu všeč vsakdo, ki živi v strahu Božjem. Apostol Peter je po binkoštnem prazniku vsem razlagal dogodke, ki so povezani z Janezom Krstnikom in nastopom Jezusa Kristusa. Ob Jordanu so se po Jezusovem krstu začeli drugačni časi, ko se nam je Bog približal in nam pokazal, kako nas ima rad. Ne nauk, ampak predvsem Jezusova dela so prepričala ljudi, da so mu verjeli in mu sledili.

    Blaženi Charles de Foucauld, ki je doživljal krščansko vzgojo v 19. st. v Franciji, se pritožuje, da so mu vsajali v dušo kičasto podobo o dobrem Bogu, ki jo je kmalu zavrgel in padel v ateizem. Lahko bi se to končalo drugače, če bi razmišljal pozitivno. Lahko bi rekel: Bog je dober, vendar ni kičasta dobričina. Je popolnoma drugačen. Tak, da kot dobri Bog v celoti vse obvlada in je nadčuten. Ko je v Severni Afriki od blizu srečal muslimane, je odkril, da islam oznanja vero v popolnoma drugačnega Boga, kot pa si ga je sam predstavljal. Bog islama vse obvlada, je nadčuten in neskončno vzvišen. S tem mu je islam pomagal, da se mu je v duši znova prebudila vera. Vendar se mu je islamska podoba o Bogu zazdela pomanjkljiva, saj je videl, da islam oznanja le nedostopno vzvišenost Boga. Zato Charles de Foucauld ni postal islamski vernik, pač pa je na novo oživela v njem krščanska vera. Začel je verovati v Boga, v katerem obstajata obe razsežnosti: popolna bližina Boga človeku in hkrati njegova popolna vzvišenost. Oboje hkrati se čudovito razodene ob Jezusovem krstu. Ko je Jezus prejel Janezov krst v Jordanu in stopil iz vode, se je zgodilo nekaj presežno veličastnega, kar bi gotovo tudi mi radi v živo videli: »Odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: ‘Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.’« Tako poroča Matej v evangeliju (3,13–17). Jezus je prišel na svet kot človek, da bi z nami delil človeško usodo in nam pokazal, kako je vse, kar nas v življenju doleti, vredno naših prizadevanj in človeškega dostojanstva. Ničesar se ne smemo sramovati, kajti Bog nam odvzema krivdo, če mu le priznamo svoje slabosti in grehe.