Beseda se je učlovečila
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet ja nastal po njem – in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice.
Jn 1,1-5.9-14
BESEDA JE POSTALA ČLOVEK
Za nas kristjane je božič eden najlepših krščanskih praznikov. Na božič se spominjamo rojstva Jezusa Kristusa, odrešenika vsega človeštva. Bog je postal človek, da bi človek postal Božji sin, Božja hči. Jezus nas je spravil s svojim Očetom, postali smo Božji prijatelji.
V Janezovem evangeliju je zapisano: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice« (1,14). Ali ste že kdaj razmišljali, kaj je pomenilo za Boga, ki je popoln in večen, postati človek? Krhek, ranljiv, omejen človek? To je nekaj podobnega, kot če bi se ptica, ki je navajena na letenje v prostranosti neba, dala zapreti v kletko.
Po pravici se lahko vprašamo, kaj je nagnilo Besedo, da je postala meso? Kaj je gnalo Boga, da je prevzel nase našo človeško naravo? Odgovor je zelo preprost. Ljubezen do človeka! »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje (Jn 3,16). Vzrok učlovečene Besede je Božja ljubezen do človeka. Razlog njenega učlovečenja je človekov greh in odpad od Boga. Cilj njenega učlovečenja pa je naše odrešenje.
Bog želi za vsakega od nas, da bi se zveličal. Čeprav smo odrešeni, naša končna usoda še ni odločena. Apostol Janez je zapisal: »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo (1 Jn 3,2). Kaj bomo, je odvisno od tega, kako živimo. Četudi smo bili krščeni, še ni rečeno, da bomo prišli v nebesa. Potrebno je sprejeti odrešenje, ki nam ga je prinesel Jezus. Potrebno je živeti kot odrešeni ljudje.
Zdi se, da kristjani premalo pričujemo za to, kar je Jezus storil za nas. Preveč smo žalostni, utrujeni in naveličani. Manjka gorečnosti, manjka žara. Manjka nam poguma! Kot taki smo neužitni in neprepričljivi. Apostol Pavel nam kliče: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se (Flp 4,4). Veliko razlogov imamo za veselje. Največji je ta, da smo odrešeni, da nas je Gospod odkupil s svojo dragoceno krvjo. Z eno nogo smo že v nebesih. Ko bomo sprejeli Jezusov dar odrešenja in ga živeli, bodo nebesa naša.
Vera ni nekaj temačnega in zastarelega. Vera je najbolj napredna stvar! Vere se nikakor ni potrebno sramovati. Upravičeno smo lahko ponosni na to, da smo Jezusovi učenci. In mi je žal za vse tiste, ki to niso.
Spoštovani, želim vam pravega spoznanja, notranje luči in tolažbe ob srečanju z novorojenim Jezusom. Skozi vse leto naj vas spremlja njegov blagoslov. Dragoceni smo v njegovih očeh. Naj bo ta resnica stalnica v našem življenju.
p. Ivan Hočevar, župnik pri Sv. Magdaleni