Jezus se bo rodil Mariji, Jožefovi zaročenki

    Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil Jožef, njen mož, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko pa je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marijo, svojo ženo; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi.

Mt 1,18-24

SVETLOBA NA OBZORJU

    Advent se bliža koncu in vedno je več luči. Na obzorju se že kaže velika luč, Luč, ki razsvetljuje vse stvarstvo. Vse bližje je rojstvo Luči, ki razsvetljuje naša srca, rojstvo njega, ki vrača smisel vsemu ustvarjenemu. Ta svet je krhek in slaboten in to zelo dobro občutimo na svoji koži, še posebej takrat, ko smo v stiski, ko izgubljamo tla pod nogami, ko ne vidimo rešitve. Takrat najbolj občutimo svojo šibkost in slabotnost. Lahko se je ponašati, ko smo zdravi, krepki in imamo vajeti življenja v svojih rokah. V hipu pa se lahko vse zalomi: takrat zahrepenimo po odrešeniku, takrat se ozremo kvišku in molimo: »Pridi Gospod in me reši!« Bog stvarnik nas pozna, zato nam je podal svojo roko po svojem Sinu, našem odrešeniku Jezusu Kristusu. Njega iščimo in se ga oklenimo. V adventnem času še temeljiteje pripravimo svoja srca na njegov prihod ter zahrepenimo po njem. On je tista luč, ki razsvetli temine našega srca in nam pomaga, da lažje le te očistimo razne navlake. Gospod želi priti v čisto in preprosto srce, odprto za ljudi okoli nas. Dajmo mu priložnost, kajti le tako bo letošnji božič kot novo rojstvo in vstop v zanesljivo prihodnost.

    Ko smo v stiski, bi radi imeli znamenje, da je vse le prehodno, da prihaja odrešitev, da je pri Bogu pravo zdravilo za naše tegobe. Takšno razmišljanje je pravilno: Bog je z nami do konca sveta. To je naše upanje in naša moč. Prerok Izaija (7,10-14) pravi: »Gospod sam vam bo dal znamenje: Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.« Gospod je po preroku dal ljudstvu obljubo odrešenika, ki bo rešil svoje ljudstvo iz teme greha, jarma stisk in smrti. To novo upanje se je uresničilo z rojstvom, smrtjo in vstajenjem Jezusa, pa ne le za judovsko ljudstvo, ampak za vse nas. Vsi smo deležni sadov odrešenja.

   Apostol Pavel je pisal Rimljanom (1,1-7), naj ne iščejo novega odrešenika, ker ga ne bo. Odrešenik je že prišel med nas. Tu je pri nas, hodi z nami, dela z nami in v nas; vabi, trka in nas išče. Zato moramo tudi mi iskati njega, se mu odpreti in ga sprejeti za svojega osebnega odrešenika. Ne iščimo odrešenikov, ki nam jih v obilici ponuja svet, ker nas vodijo po napačni poti. Morda dajejo vtis osvoboditve in trenutnega zadovoljstva, morda se nam je zdravje izboljšalo, vendar dolgoročno vodijo v prepad, vodijo proč od Boga, v gotovo smrt. Jezus nas vodi v Očetov objem in daje to, česar nihče ne more dati: odrešenje in trajno svobodo, če smo sposobni procesa spreobrnitve in popolne podaritve Bogu. Advent je priložnost za to.

    Božji načrti niso človeški načrti, zato so večkrat v neskladju z našimi pričakovanji. V evangeliju Matej Judom razloži Jezusovo spočetje. Dokazano je preprosto s tem, da je Marija že nosila pod srcem Dete, ko še ni stanovala pri Jožefu. Ker je za judovsko postavo tako spočetje veljalo za prekršek, je Matej v evangeliju branil pred Judi posvečenost Jezusovega spočetja in rojstva. Jožef je bil naprej razočaran nad tem, kaj se je zgodilo z njegovo zaročenko Marijo. Skrivaj jo je sklenil odsloviti. Ni še doumel, da ima Bog tudi z njim posebne načrte. Potreboval je razsvetljenje, da je lahko sledil Božjemu klicu. Prikazal se mu je angel in mu povedal, da njegova zaročenka pričakuje Božjega Sina, da pričakuje odrešenika, ki ga je judovsko ljudstvo tolika stoletja pričakovalo. Kako velika naloga je bila pred njim. Lahko bi omahoval, si rekel: »Kaj je meni tega treba?« in šel svojo pot. Toda ubogal je Boga, ki ga je usmerjal na zelo zahtevno pot skrbi za Sveto družino: biti oče in vzgojitelj Božjemu Sinu in varuh njegove matere device Marije. To nalogo je Jožef dobro opravil. Tudi mi smo včasih razočarani. Takrat je treba zaupati Bogu, ki se ne more nikoli motiti. Človeštvo ne bo rešeno z nasiljem, ampak z ljubeznijo. Odrešenik se bo pojavil kot nebogljeno Dete. Ni rešitev v vojskovanju in posvetni moči. Rešitev bo prišla, če se bomo odrekali nasilju s posvetno močjo. Rešitev je v ljubezni sami. Najmočnejši se pojavi med nami kot najšibkejši in se nam izroči v ljubezni tako popolnoma, da ga naše zle sile izmučijo in usmrtijo. Toda z vstajenjem slavi končno zmago on, ki je Ljubezen. Teden, ki je pred nami se posebej trudimo, da bomo v svoje življenje in svoje odnose vnašali ljubezen, ki nam daje upanje, da se bo rodil tudi v naših srcih, v naših življenjih.