Janez Krstnik sprašuje o Kristusu

    Ko pa je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih, je poslal svoje učence, da bi mu rekli: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?« In Jezus jim je odgovoril: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja; in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.« Ko pa so ti odhajali, je začel Jezus ljudstvu govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so v kraljevih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Dà, povem vam, več ko preroka. Zakaj ta je tisti, ki je o njem pisano: ‚Glej, pred tvojim obličjem pošiljam svojega glasnika, ki ti bo pripravljal pot pred teboj.‘ Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik; in vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

Mt 11,2-11

GOSPOD JE BLIZU

    Advent se je prevesil v drugo polovico. V ospredju je zopet Janez Krstnik, ki je poslal svoje učence k Jezusu s sporočilom: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj drugega čakamo?« Tudi danes bi marsikateri iskalec Boga Jezusu zastavil enako vprašanje. Čas, v katerem živimo, je poln zmede in nejasnosti: katera pot je prava in katera nas vodi v pogubo. V ospredju ni le odločitev med lagodnim življenjem in duhovnostjo; dodatno zmedo naredijo različne duhovne ponudbe, ki jih ne manjka. Kdo ima prav in kdo je v zmoti? Menim, da je prava duhovnost tista, ki od iskalca veliko zahteva in ne ponuja nobene bližnjice. Prava pot je tista, ki ne izključuje križa. To pot nam jasno kaže naš Odrešenik, ki že ob rojstvu naleti na prve težave, kot je nesprejetost in brezdomstvo. Ker se zavedamo, da je ta pot prava, pripravljamo svoja srca na njegov prihod z odpovedjo, s spreobrnjenjem svojega srca, ki ga moramo očistiti navlake materializma, idolov, zvezdnikov in druge navlake, da se bo mogel Jezus znova roditi v preprostosti ponižnega srca. To je bistvo, vse drugo je le običaj, ki je brez duhovnega ozadja in hrepenenja po odrešeniku prazen in nesmiseln. Kaj nam pomaga tisoče lučk, če v našem srcu ni luči, ki jo prinaša Jezus. Še je čas, da poskrbimo za svojo dušo, da se spovemo svojih grehov in slabih nagnjenj in tako najlepše pripravimo svetlo bivališče za novorojenega Jezusa. On trka na naša srca, odprimo mu jih.

    Prerok Izaija (35,1-6.10) je prišel  k ostanku izvoljenega ljudstva z veselim sporočilom, da je odrešenje blizu, a se je treba nanj pripraviti. Govoril je: »Okrepíte utrujene roke, utrdíte klecava kolena. Recite njim, ki so plahega srca: Bódite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog!« Gospod prihaja, da nas bo rešil, zato moramo tudi mi narediti svoj del. Z Mesijem prihajajo tudi čudovita znamenja: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci.« Čudovita znamenja, ki jasno kažejo, katera pot je prava. On prinaša vse to in še več. Odpušča grehe in poživlja našo dušo ter prinaša večno življenje. Kdo ne bi hrepenel po mesijanskih obljubah?

    Apostol Jakob (5,7-10) je govoril svojim poslušalcem, naj si za zgled vzamejo preroke: večina od njih je bila preganjana, ker niso sadili rožic, ampak so grajali tiste, ki so življenje jemali prelahko, ne oziraje se na Božjo postavo. Na koncu nas čaka polaganje računov in obsodila nas bodo slaba dejanja in premajhna ljubezen. Takole piše: »Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje, da ne boste obsojeni.« Gospod prihaja, lahko nas preseneti, zato bodimo vedno pripravljeni na srečanje z njim. Vabi nas, da gremo za njim tako, da živimo po nauku Svetega pisma. Zato radi prebirajmo to knjigo, po kateri nas Bog nagovarja in nam kaže pot, ki je zanesljiva ter nas vodi v srečno večnost.

    Današnji evangelij nam v ospredje postavi zanimivo vprašanje: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Z vprašanjem pridejo Janezovi učenci. Ali si tudi nekateri kristjani včasih postavljamo podobno vprašanje: »Ali je to, kar uči Cerkev, resnica?« Marsikdo veliko ve o Jezusu, o njegovem življenju, vendar v resnici se še ni z njim nikoli srečal. Odrešenik je že prišel, zato se ne smemo izgovarjati, da je treba biti previden in potrpežljivo čakati na boljše čase. Boljše čase si ustvarjamo sedaj in bodo prišli z doslednim iskanjem Božje volje in življenja po zapovedih. Kot Janezovim učencem tudi današnjemu človeku Jezus odgovarja podobno: »Ali niste slišali za čudeže, ki sem jih storil: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja blagovest … in končno jaz sem vstal in premagal smrt!« Čudeži se vedno dogajajo, tudi danes, a jih ne opazimo, ker ne iščemo Boga in njegove slave. Nujno je, da spregledamo, da prosimo Jezusa, da ozdravi naš vid, duhovne oči, da bomo videli velika Božja dela. Prihajajoči božični prazniki so priložnost, da se poglobimo v skrivnost Božje ljubezni do nas in da spregledamo, da je on tisti, ki je obljubljeni Mesija. On je nenehno z nami, nas nagovarja in spodbuja, da delamo dobro. Pojdimo za njim in dajmo se mu najti, da nam bo lahko razodel resnico, kajti le tako bomo zmožni presojati in razločevati med pravim naukom in naukom, ki ga ponujajo sodobni preroki srečnega življenja. Samo Jezus prinaša resnično srečo, zato lepo pripravimo svoja srca, da se bo on rodil tudi v naših srcih in nam prinesel svoj mir, ki je nekaj najdragocenejšega.