Nihče ne ve ne dneva ne ure

    Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

Mt 24,37-44

VSTANIMO IZ SPANJA

    Z adventnim časom začenjamo novo liturgično leto. Advent je čas pričakovanja in hkrati čas osebne priprave na praznik Jezusovega rojstva. K temu nas spodbuja tudi Božja beseda, saj nas spodbuja, da bodimo čuječi in budni, da nas kaj ne preseneti. Budni moramo biti v svojem vsakdanjem življenju, saj vedno na nas prežijo razne nevarnosti in nesreče, sploh v teh časih vsesplošne krize se nam hitro lahko zgodi kaj nepredvidenega. Gospodarska kriza, ki nas tako zelo skrbi, izhaja namreč iz duhovne krize, ki je zelo obsežna, saj so mnogi pozabili na duhovne vrednote in jim nič več ni sveto. In iz te krize se mora izvleči naša družba, tudi kristjani, ki pogosto podlegamo obljubam in lažem, ki jih preko določenih oseb v svet pošilja satan. Nujno je, da se prebudimo, da se zavemo stanja, v katerem smo se znašli in da poiščemo zvezdo, ki vodi v Betlehem. Sem sicer takšen, kot sem, vendar mi ne sme biti vseeno, kaj se bo z menoj zgodilo. Zato nas adventni čas vabi, da svojo budnost okrepimo s hrepenenjem po odrešeniku, ki je pripravljen zapolniti naše vrzeli in nam s svojo ljubeznijo dokazati, da je rešitev v močni veri, trdnem upanju in goreči ljubezni. Bog je na naši strani in čaka, da ga pokličemo na pomoč.

    »Hiša Jakobova, pridite, hodimo v Gospodovi luči,« je prerok Izaija (2,1-5) spodbujal obupani ostanek naroda. Danes njegovo sporočilo ne zveni čisto nič drugače: »Ne obupaj, Slovenski narod, usmiljeni Bog je vedno na tvoji strani: okleni se ga in mu zaupaj!« Če bo vsak od nas v tem smislu začel adventni čas, bo to v naše življenje prineslo obilje milosti in kljub slabim časom naše upanje ne bo prazno. Gospod je tisti, na katerega moramo postaviti temelj svojega življenja. On nam ponuja svojo roko, ali jo bomo sprejeli, pa je naša osebna odločitev. Ne dajmo se prositi, ampak poglejmo vase in se izročimo Gospodu in mu dovolimo, da nas očisti in odreši

    Tudi apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (13,11-14) spodbuja: »Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli.« Naša rešitev je na dosegu roke, zato počistimo svoje srce vse navlake, ki nas ovira na poti k odrešenju, in zaživimo kot svobodni ljudje. Ko bomo v svojem srcu naredili prostor za Boga, bo naša prihodnost drugačna. Odvrzimo dela teme, kot so: požrešnost, popivanje, razuzdanost, prepirljivost, nevoščljivost … Nadenimo si orožje luči, ki so dobra dela opravljena iz ljubezni, molitev in premišljevanje Božje besede. To nam bo dalo notranje moči in veselja.

    Tudi evangelij po Mateju nas nagovarja in spodbuja: »Bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Ne vemo ne ure ne deneva, kdaj bomo stopili pred Boga. Zato se je treba potruditi, da ne bomo pred njim praznih rok. Če ne bomo pripravljeni, nas bo njegov prihod presenetil, kot je presenetil ljudi v času očaka Noeta, ko je poslal vesoljni potop in uničil hudobne ljudi na zemlji. Podobno bo ob drugem prihodu Jezusa, ko bodo eni sprejeti v kraljestvo ljubezni, drugi pa vrženi v pogubo in trpljenje, ker se niso ozirali na Boga, ga zavračali ali ga celo sramotili. Zato moramo biti budni, kar pomeni, da vsaj poskušamo v svojem življenju uresničevati to, kar Bog od nas želi. Poleg svojih vsakodnevnih opravil, ki so tudi pomembna, si moramo vzeti čas za to, da prisluhnemo Bogu v svojem srcu in se pogovarjamo z njim. To je za nas izziv, dokler ne dosežemo stanja, ko srečanje z Bogom postane naša notranja želja. Adventni čas je čas, ko je ta izziv zelo na mestu, saj so vse naše misli in dejanja usmerjene k božičnemu prazniku. V tem času smo tudi nekoliko bolj odprti za ljudi okrog nas in precej lažje naredimo kaj dobrega za ljudi v stiski. Dobra dela bodo najboljša popotnica in pravi vizum za vstop v Božje kraljestvo. Zato ne odlašajmo, da nas čas ne prehiti, kajti ostanemo lahko praznih rok. Tega, kar nismo storili ubogim in zapostavljenim, ljudem v stiski, nismo storili Gospodu. Greh je zagotovo nekaj zelo slabega in zasluži vso obsodbo, toda tudi opustitev dobrih del se nam šteje v slabo, saj je pogosto v ozadju lenoba, ki pa je eden izmed glavnih grehov. Zato se opogumimo in skupaj z Gospodom tlakujmo pot v nebeško kraljestvo z dobrimi deli in deli usmiljenja. Čeprav smo zaključili leto usmiljenja in zaprli svetoletna vrata, nikakor ne smemo zapreti vrat svojega srca. Naj se iz našega srca razlivata ljubezen in usmiljenje in dasta nov zagon našemu duhovnemu življenju in adventni pripravi.