Jezusa križajo

    Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«

Lk 23,35-43

MOJE KRALJESTVO NI OD TOD

    Kdo je Bog, v katerega verujemo, upamo in ljubimo? On je vladar vesolja, vsega živega in vsega človeštva. Kdor ga sprejme za vodnika in svetovalca, ima nebesa odprta na stežaj. To pa ni lahka zadeva, kajti Božje kraljestvo ni eno od zemeljskih kraljestev, zato v njem veljajo drugačni zakoni: tam so prvi zadnji in zadnji prvi. Tisti, ki rinejo v ospredje in si hočejo večnost zagotoviti s predplačilom, bodo končali na stranskem tiru in odšli v pozabo. Zato se potrudimo, da bomo smeli Boga gledati iz oči v oči. To pa najlažje storimo tako, da se ravnamo po njegovem zgledu. To pa je težko, saj od nas zahteva velike napore. Veliko bolj nam godijo zemeljske časti, ko nas hvalijo, nas na nek način častijo. Za to smo pripravljeni garati vse življenje, se truditi, da bi nas naše delo in naši napori dvignili nad druge, nas promovirali in nas pripeljali med najbolj vplivne zemljane. Toda Jezus kaže drugačno pot, pot ponižnosti, skromnosti in služenja bližnjemu, predvsem tistemu, ki je pomoči potreben, morda zaničevan, na dnu družbene lestvice. Ali nam je taka pot všeč? Verjetno se večina izogiba te poti. Toda Jezus je šel to pot. Ni iskal pravice zase, ampak je mirno sprejel krivico. To življenje nima nobenega smisla, če naš pogled ni usmerjen preko njegovih meja – v večnost, v iskanju Božjega kraljestva. Jezus je rekel, da je kralj, toda njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Želi si, da smo tam z njim tudi mi. Dobili smo napotke, po katerih nas usmerja, zapovedi, ki nam kažejo pot v Božje kraljestvo. Brez njih bi se izgubili na poti in cilja ne bi dosegli.

    V demokratični družbi ni kraljev, zato je izbira vladarjev drugačna, pa čeprav je v ozadju podobna izbira. Izraelovi rodovi so prišli k Davidu in ga prosili, naj postane njihov kralj namesto Savla. O tem nam spregovori 2. Samuelova knjiga (5,1-3). Zaupali so mu in mu prisegli, da ga bodo poslušali. Takšno zaupanje bi morali imeti do Boga: on je pravi vladar, ki nas zagotovo ne bo razočaral.

    Tudi apostol Pavel je dobro vedel, kdo ga je iztrgal iz oblasti teme: Jezus, ki ga je pred Damaskom vrgel s konja. Takrat je spregledal in spoznal svojo zmoto. V pismu Kološanom (1,12-20) pravi: »On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov.« Ni treba, da nas Jezus vrže s konja ali nam spusti opeko na glavo. Zaupajmo apostolom, ki so živeli z Jezusom in so svojo izkušnjo zapisali. Oni morajo postati naši učitelji in vzorniki.

    Evangelij nam prikaže Jezusovo dejanje odrešenja, ki je nuno potrebno za naš vstop v Božje kraljestvo. Križ je ključ, ki odpira njegova vrata. Jezus kot Bog in človek bi lahko preprečil križanje, ki je v tistih časih veljalo za največjo sramoto. Tisti, ki so ga privedli na Golgoto in ga križali, so ga zasramovali in mu govorili: »Če si Judovski kralj, reši samega sebe.« On pa je molčal in vztrajal do konca. Tako je ostal vzor, po katerem se zgledujejo vsi pravi vladarji: krivice je treba požreti in ostati blizu ljudem. Samo tako lahko dokažemo, da Bogu zares zaupamo in ga poslušamo tudi takrat, ko je naše življenje postavljeno na kocko. Na to nas spominja desni razbojnik, ki se v svojem obupnem položaju zave, da ni ravnal prav, še več, postane celo Jezusov zagovornik pred kolegom, ki ga kljub svoji nesreči zasramuje. Zato mu Jezus velikodušno odpre vrata v raj. Ali smo sposobni postaviti se po robu javnemu mnenju in zagovarjati Jezusa in Cerkev? Danes imamo zelo veliko priložnosti, da to storimo, saj je javno mnenje zelo sovražno do Cerkve in Boga ne priznava. Tisti pa, ki pravijo, da nekaj le je nad nami, pa imajo pogosto napačno podobo o Bogu, ali pa si ga prilagajajo po svojih potrebah in željah. Tudi kristjani, ki hodimo v cerkev, smo pogosto pred preizkušnjo, da bi izpolnjevali le tisti del Božje besede, ki nam je všeč, ostalo preprosto spregledamo. To je nevarna pot, polna mikov tega sveta, ki nas preusmerijo, da izgubimo pravo smer, ki nam jo narekujejo zapovedi. Kristus je kralj vesoljstva, je kralj našega planeta, potrudimo se, da bo tudi kralj našega srca. Slednje je odvisno od nas samih, od slehernega izmed nas, kolikor smo odprti za njegove navdihe in ne bežimo pred odgovornostjo, ne pred napori ali žrtvami za sočloveka. Ne moremo odpreti srca za Boga, če ga ne odpremo za sočloveka, kajti ljubezen je prva in temeljna zapoved in je ustava Božjega kraljestva. Prosimo Gospoda da nam pri tem pomaga.