Kako je z vstajenjem

    Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato jo je vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«

Lk 20,27-37

VERUJEMO V VEČNO ŽIVLJENJE

    Kaj se sme in kaj je prepovedano? To vprašanje ni povezano le z lastnino in ogrožanjem življenja, ampak veliko bolj s popolno svobodo in pravicami do vseh oblik zabave, v skladu z načelom: »Uživaj, kolikor ti srce poželi!« Če vprašanje zožimo na partnerstvo in zveze od danes do jutri, nam je hitro jasno, da živimo v družbi, kjer so v ospredju pravice, o dolžnostih in obveznostih pa raje ne govorimo. Ker je vse relativno, ni več dostojanstva in človek ni več človek. Če hočemo ostati ljudje, bo treba deset zapovedi napisati na velik plakat, ki bo vedno visel na steni, da si posamezno pravilo lahko vsak hip preberemo in se ob njem zamislimo. Biti pošten, resnicoljuben in dosleden človek, mora biti naš ponos, da bomo vedeli, za kaj živimo, in bomo lahko z veseljem stopili pred sodnika. Za zgled so nam lahko makabejski bratje, ki so tako spoštovali postavo, da so raje umrli, kot pa prestopili zapoved. Bolj so ljubili Boga in njegove zapovedi, kot pa svoje telesno življenje; zavedali so se, da bodo vstali poslednji dan, kot obljublja Bog. Zavedali so se, da je to življenje le potovanje proti pravemu in resničnemu cilju, nebeški domovini, kjer vsakogar, ki spoštuje zapovedi, čaka resnična svoboda in neskončno veselje.

    Vera v večno življenje je pri mnogih zelo medla. Eden od razlogov je ta, da se nam godi predobro in Boga ter njegovih obljub ne potrebujemo. Ampak to je le privid, ki nam ga ponuja Satan. V času krize in preganjanja je vera v Boga dajala moč mnogim, da so lahko vztrajali in se niso priklanjali nobeni oblasti. V 2. knjigi Makabejcev (7,1-2.9-14) imamo čudovito pričevanje Makabejskih bratov, ki so umrli za vero. Takole pravi eden izmed njih: »Ti, nizkotnež, nam jemlješ sedanje življenje, toda kralj sveta nas bo obudil in nas oživil za večno oživetje življenja, ker umiramo za njegove postave.« Zopet drugi pravi: »Bolj se splača umreti od človeških rok v pričakovanju, da nas bo Bog spet obudil, kakor je obljubil. Zate pa vstajenja ne bo!« Makabejski bratje so se zavedali, kakšno dobrino jim obljublja Gospod, zato so bili pripravljeni na žrtev. Pa mi? Ali si sploh upamo v javnosti zastaviti besedo za življenje po Božjih zakonih? Kristjani smo še toliko bolj dolžni oznanjati, saj smo odrešeni po Jezusu Kristusu.

    Vera ni človekova zasluga, ampak je Božji dar in zato privilegij tistih, ki lahko verujejo in hočejo biti pokončni kristjani. Tisti, ki veruje, je zato dolžan v razkristjanjenem okolju pričevati, da Bog je in da se splača Vsemogočnega imeti za svojega vodnika in življenjskega sopotnika. Kdor ima v svojem srcu prostor za Boga, ne bo imel prostora za angela teme, ki je marsikoga speljal na slaba pota.

    Evangelij nas preseneti: Zakaj saduceji, ki so imeli svoje pristaše med jeruzalemskim višjim slojem in v duhovniških družinah, niso verovali v vstajenje mrtvih? Mislili so, da Bog zgolj v življenju na zemlji vse poplača ali kaznuje. Po smrti pa, so mislili, naj bi prišli vsi v »šeol«, kjer ni ne veselja ne žalosti, ampak zgolj večni počitek. Zakaj tako, niso znali pojasniti. Zanikali so vstajenje mrtvih, ker tega niso našli v postavi, v petih Mojzesovih knjigah. V njih namreč še ni nobene besede o vstajenju. Nekateri današnji kristjani pa v anketah sicer zapišejo, da verujejo v Boga, ne verujejo pa v posmrtno življenje v nikakršni obliki. Torej so napol neverniki. Saduceji skušajo Jezusu na zasmehljiv način dokazati, da vstajenje sploh ni mogoče: češ, če je imelo sedem mož drug za drugim isto ženo, čigava bo po vstajenju? Jezus razloži, da za večno življenje to vprašanje odpade. Poročajo se ljudje samo na zemlji, v večnem življenju pa bomo presegli zemeljski način življenja kot »sinovi vstajenja«. Smrti ne bo več. Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. To oznanja že Stara zaveza z izražanjem »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«. »Njemu vsi živijo.« Evangeliji razlikujejo med oživitvijo mrtvega telesa in vstajenjem. Vstajenje ni samo oživitev trupla, ampak novo stvarjenje, večno življenje, v katerega smrt ne bo imela dostopa. Tam bo človek podoben angelom. Njegovo bivanje bo večni hvalospev ljubezni. To pa je nekaj popolnoma drugega kot saducejski »zakon levirata« in »šeol«. Jezus pa nam z besedo in lastnim vstajenjem zagotavlja, da vstajenje obstaja, da bomo vstali tudi mi in da je zagotovilo tega v tem, da nas Bog vsakega posebej osebno ljubi. Zato se na večno življenje pripravljajmo na zemlji, kot so to storili makabejski bratje in mnogi svetniki, posebej mučenci, ki so dali svoja življenja zanj, ki je Pot, Resnica in Življenje. Pri teh prizadevanjih naj nas podpira Božja milost in blagoslov.