Jezus in Zahej

    Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Jezus pa mu je rekel: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.

Lk 19,1-10

DOBER IN USMILJEN JE GOSPOD

    Kaj smo mi pred Bogom? Glede svojih zaslug se ne moremo kaj hvaliti, ker se nismo kaj prida potrudili, da bi njegovo stvarstvo dograjevali in skrbeli za lepoto vsega, kar biva. Delamo ravno nasprotno. Ne uničujemo samo stvarstva, ampak tudi samega sebe. Vojne, sovraštvo, preganjanja, bogatenje na račun revnih, so v nebo vpijoče krivice. Bog pa ostaja potrpežljiv in nam prizanaša. Kako dolgo še? S svojimi majhnimi deli ljubezni lahko dokažemo, da nam lahko še vedno zaupa in računa z nami. O Božji dobroti in usmiljenju nam spregovorijo odlomki Svetega pisma za to nedeljo. Kljub temu, da neprestano padamo, da smo pogosto sebični ali celo hudobni, nas Bog ne zapusti, ker nas ljubi, saj nas je on ustvaril in dela svojih rok ne more zapustiti. Gospod nam odpušča in nam daje vedno nove priložnosti, da bi se spreobrnili ter naravnali svoje poti tako, kot si On želi. On je delivec življenja in vse, kar je živo, napolnjuje s svojim duhom. Pa mi? Večinoma imamo mnogo drugih skrbi in se za Boga ne menimo. Škoda! Premalo se zavedamo, da brez njega sploh ne bi obstajali in da brez njegove ljubezni, s katero nas obsipa, naše življenje ne bi imelo nobenega smisla. To je spoznal Zahej, bogat in vpliven človek, ki je bil grešnik, a je ob srečanju z Jezusom popolnoma spremenil svoje življenje. Sam si je to tako močno želel, da je splezal na smokvino drevo, da bi ga lahko videl. Ali smo mi pripravljeni za Gospoda stopiti iz sebe in spremeniti svoje življenje? Verjetno nam je lažja ležernost in uživanje v tem, kar imamo, za sočloveka, sploh tistega z roba družbe, pa nimamo posluha.

    Vse, kar biva, je majhno pred Bogom, a on je z vsemi usmiljen. Njegova ljubezen ne pozna meja, zato ne dela razlik med krivičnimi in pravičnimi. To nam želi povedati po knjigi Modrosti (11,22-12,2): »Toda ti prizanašaš vsemu, ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja. Tvoj neminljivi duh je namreč v vsem. Zato tiste, ki padajo, kaznuješ po malem.« Njegova prizanesljivost in usmiljenje sta neskončna, ker izhajata iz ljubezni do nas, ki smo njegovi otroci. Zato nas tudi milo kaznuje, a kaznuje nas zato, da bi se ustavili, pogledali vase in spremenili svojo pot, jo naravnali na ljubezen, dobroto in usmiljenje. Kakor je on usmiljen do nas, moramo biti tudi mi usmiljeni in ljubeznivi do ljudi, ki jih srečujemo na svoji življenjski poti.

    Apostol Pavel ni nehal prositi in moliti za krščanske skupnosti, ki jih je ustanovil. V Drugem pismu Tesaloničanom (1,11-2,2) je zapisal: »Zmeraj prosimo za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in z močjo izpolnil vso dobro namero in delo vere.« Tudi mi smo dolžni drug za drugega moliti in prositi Boga, kajti le tako bo naše cerkveno občestvo živo in dejavno. Morda premalo cenimo molitev in se ne zavedamo njene velike moči. Bog namreč rad usliši, če ga prosimo v ponižnosti in preprostosti srca, če mu zaupamo svoje težave in svoje veselje. Bog nam zaupa, zato ga ne smemo razočarati.

    Evangelij nam želi povedati, da kdor se hoče srečati z Jezusom, zanj ni nobena ovira pretežka. Cestninar Zahej je bil majhne postave, zato je splezal na drevo, da bi ga videl. Kako goreča želja je bila v njem, da se sreča z Jezusom, o katerem je že toliko slišal. Malo se je bal, a čutil je neustavljivo željo, da ga vidi. Mislil je, da ga na drevesu ne bo nihče opazil. Toda Jezusu ni nič skrito, zato brž pokliče Zaheja po imenu in mu reče naj pride dol. Kakšno presenečenje za Zaheja, a hkrati spoznanje, da je to on, ki mu mora slediti. Z veseljem sprejme Jezusa v svoj dom in istočasno v svoje srce. V njem se zgodi proces spreobrnjenja. Staro življenje ni več pomembno, še manj bogastvo, zato sklene, da popravi vse krivice, ki jih je naredil ljudem kot rimski uradnik in še velik del denarja sklene dati ubogim. Ob Jezusu, ki mu z ljubeznijo odpusti, začuti, da je postal nov človek. Tudi v njem se prebudi ljubezen, ki jo je kot cestninar pogosto zapostavljal. Dejavna ljubezen je bistvenega pomena v življenju kristjana. Jezus nam je s svojim zgledom jasno pokazal, kako naj živimo in kako naj ravnamo s soljudmi in s stvarstvom. Tudi nam se pogosto najavlja kot gost. Želi bivati v našem srcu in želi, da spoznamo resnično ljubezen, ljubezen, ki nas priganja, da delamo dobro. Kot Zaheju je tudi nam pripravljen odpustiti, če ga sprejmemo v dom svojega srca, kajti Jezus ni prišel iskat pravičnih, ampak nas grešnike, da nam lahko odpusti. Prosimo Gospoda, da bo naša ljubezen dejavna, usmiljena in brezpogojna.