Prilika o farizeju in cestninarju

   Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Lk 18,9-14

PONIŽNA PROŠNJA GREŠNIKA

   Bog nas je priklical v življenje, on nas je ustvaril in nas vodi, njemu bomo na koncu dajali odgovor, ali smo v svojem življenju druge vodili na poti k dobremu ali bili kamen, ob katerem so se drugi spotikali in padali. Bog nas ne more v nobeno stvar prisiliti, ker nam je dal svobodo in se tako lahko odločimo za njega ali proti njemu. Podarjena nam je bila ljubezen, naš odgovor pa je velikokrat nezvestoba in odpad. Še je čas, da lahko svoje napake popravimo, vendar ne smemo čakati, da ne bo prepozno. Božja beseda te nedelje nam v ospredje postavlja Božjo ljubezen in usmiljenje, vendar moramo tudi mi tako ravnati, da bomo usmiljenja deležni. Gospod gleda na vsakega človeka, posebej pa so njegova skrb reveži, sirote, ljudje, ki se jim godi krivica po drugih ljudeh. Pri sebi moramo ugotoviti, kakšna bo naša molitev: ali molitev farizeja, ki se hvali pred Bogom in zahvaljuje, da ni takšen, kot tisti cestninar tamle; ali pa molitev cestninarja, ki v ponižnosti srca stopa pred Gospoda, zavedajoč se svoje grešnosti in prosi Gospoda usmiljenja in prizanesljivosti. Ena od pomembnih nalog kristjana je tudi oznanjevanje veselega oznanila ljudem: bodisi tistim, ki Kristusa ne poznajo ali ga morda niti ne želijo poznati, kot tudi tistim, ki ga poznajo, pa je njihova vera klavrna ali mlačna in živijo svoje življenje mimo Boga. Številni misijonarji oznanjajo Božjo dobroto in ljubezen v oddaljenih deželah, mi pa, ki smo tu, smo dolžni oznanjevati v svojem okolju, ljudem, s katerimi sobivamo, pa jim vera ne pomeni kaj dosti. Jezus nas vabi. Dal nam je čas in sposobnosti da svoje napake popravimo. Ne vemo ne dneva ne ure, kdaj bomo Boga gledali iz oči v oči in se ne bo več mogoče opravičevati in sprenevedati.

   Naš Bog ni podkupljivi sodnik, zato dobro ve, kakšni smo. Modri Sirah (35,12-18) nam prikaže Boga kot sodnika, ki se še posebej zavzema za majhne, uboge, zatirane in tiste, ki doživljajo razne krivice. Njihova goreča molitev predre nebo in Gospod jo usliši. On namreč vidi krivice, ki jih doživljamo, zato se lahko zanesemo nanj, da bo videl tudi naša dobra dela in iskreno ljubezen. Naša zvestoba ga bo gotovo prepričala, da nas bo velikodušno sprejel k sebi, kjer nam je že vnaprej pripravil prostor.

   Apostol Pavel je imel v hišnem priporu priložnost, da je svoj odnos do Jezusa, ki ga je pred Damaskom vrgel s konja, poglobil in se pripravil na mučeniško smrt. Svojemu prijatelju Timoteju je pisal: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4, 6-8.16-18). Apostol Pavel je bil velik misijonar med poganskimi narodi in je številna ljudstva pridobil za Kristusa. Tudi mi bojujmo dobri boj vere, da bodo ljudje, s katerimi živimo, v nas videli Kristusove oznanjevalce.

   Farizej in cestninar, dva tako različna človeka po izobrazbi in življenjskih izkušnjah, sta prišla v tempelj molit: prvi se je hvalil s svojim dosedanjim življenjem, drugi pa je priznal svoje grehe. Prvi je bil zavržen in drugi sprejet. S katerim se lahko poistovetim? Katerega si lahko vzamem za zgled? V evangeliju nam Jezus predstavi resno skušnjavo, v katero lahko zapademo kristjani. To je zelo resna skušnjava, da se čutimo nekaj več, da se čutimo zelo dobre in poštene, in še huje je, da se nam zdi, da nimamo greha. Grešni so drugi, ki delajo slabe stvari, sebe in svojih dejanj pa ne pogledamo. Težko je stopiti v čevlje cestninarja, kajti oni so bilo prezirani, nanje so gledali zviška, saj so veljali za javne grešnike. Gospod je to videl in je lažje prišel do srca cestninarja kot pa do farizejevega srca. Cestninar se je zavedal svoje grešnosti in majhnosti pred Bogom, a je vseeno gojil upanje, da se ga bo Gospod usmilil. Bodimo sposobni notranje drže cestninarja, ki zna biti ponižen in preprost, ki ni zagledan sam vase in prepoln sebe, kajti potem ni prostora za Boga. Vsakdo izmed nas mora iti vase, da najde vse nepravilnosti in nedoslednosti, se jih iskreno pokesa in vzklikne iz globin srca: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Vsi smo grešniki, čeprav se marsikdo trudi, da bi se izognil grehu, je Satan pogosto bolj spreten od nas, da nas zvabi na svoja pota. Nič ne moremo sami, če ne sodelujemo z Božjo milostjo, ki nam pomaga da se izognemo grehu. Močno orožje pri tem je molitev. Z njo lahko premagamo Satana in njegovo vojsko, ki nam postavlja zasede, da nas nepričakovano napade. Zato zelo pogosto molimo in prosimo Gospoda za to, da bi zmogli biti ponižnega srca in odprti za njegove navdihe.