Prilika o vdovi in sodniku

    Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

Lk 18,1-8

MOLITEV DELA ČUDEŽE

    Ohraniti vero svojih očetov in mater. To je danes, ko imamo na razpolago številne duhovne ponudbe, zelo pomembno. In kdo nam garantira, da se naši dedki in babice niso motili glede svoje vere? Kako neverjetna sta bila njihova zvestoba in vztrajanje v veri, ko so v času komunizma mnogi zaradi vere končali v zaporih, mnogi tudi v skupnih grobiščih. Jezus je pravi Bog, ker nekaj od nas zahteva in nam ne obljublja sreče, ki jo je mogoče doseči na lahek način. Svojim poslušalcem je večkrat govoril: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan!« Kako zelo je pri tem pomembna močna vera, da ne obupamo že pi manjših težavah, ampak da zaupamo v Božjo modrost in njegove načrte, ki jih ima z nami. Včasih nas preizkuša in nam s tem pomaga pri rasti in razvoju. Morda smo včasih kar nekoliko razočarani, ko molimo in prosimo, pa se zdi, kot da nas Bog sploh ne sliši. Zato je še toliko bolj pomembno, da smo vztrajni, kajti če nas Bog ne usliši takoj, pomeni, da še ni čas za uslišanje naše prošnje, ali pa prošnja za nas sploh ni zelo pomembna in nam Bog pripravlja nekaj boljšega. Ko gre za resno stvar, ki nam pomaga pri našem duhovnem razvoju, Gospod ne odlaša in nam prihaja naproti, če smo to le sposobni videti in doumeti način njegovega delovanja.

    Druga Mojzesova knjige (17,8-13) nam sporoča, da je treba vztrajno prositi in ne omahovati, čeprav je včasih težko. Dokler je Mojzes držal roke kvišku v molitvenem položaju, je zmagoval Izrael, ko pa so mu roke omahnile, je postal močnejši Amálek, proti kateremu se je bojeval Izrael. Aron in Hur sta Mojzesu podprla roke in Izrael je končno zmagal. Bog nas vedno rešuje, a njegovih posegov mnogi ne opazijo. Čakajo na čudeže, a ne opazijo dobrote mnogih, ki jim stojijo ob strani in jih v težkih trenutkih ne zapustijo. Treba je biti pozoren na drobne stvari, ki se nam dogajajo čez dan in kmalu bomo ugotovili, koliko čudežev se vsak dan zgodi. Bog nas ljubi po ljudeh, s katerimi se vsak dan srečujemo.

    Apostol Pavel v drugem pismu Timoteju (4,1-2) piše: »Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem.« Naloga kristjana je, da oznanja Kristusov nauk ne glede na okoliščine, tudi če ima zaradi tega težave. S tem rešuje življenja ljudi okoli sebe, da se morejo zveličati. Pričevalci pa moramo biti najprej doma, v svojih družinah, da bomo predali veselo oznanilo svojim otrokom. Žal tu pogosto šepa, ker živimo površno krščansko življenje in premalo ali sploh ne molimo. Molitev je sila, ki dela čudeže in brez molitve bo naše duhovno življenje klavrno. »Veruj, kar so te učili tvoji starši!« To bi morala krščanski oče in mati zapustiti otrokom kot svojo zadnjo voljo. Prve izkušnje, ki jih otrok pridobi, so povezane z družino in z zgledom njegovih staršev. Zato starši predajajo naprej močno ali pa slabotno vero.

    V evangeliju Jezus pove priliko o vdovi, ki nadleguje sodnika, da ji pomaga proti njenemu nasprotniku. Najprej ni hotel, saj se ni menil niti za Boga niti za človeka, a je vdovi kasneje vendarle ustregel, saj se ga ni naveličala prositi. Zaradi ljubega miru ji je ustregel. Kako Bog ne bi pomagal človeku, ki ga iskreno in predvsem vztrajno prosi! Potrebna je resnična vera podkrepljena z upanjem in ljubeznijo. Vdova iz evangelija nam je zgled glede vztrajnosti. Iskrena in poštena prosi, saj verjame, da bo dosegla pravico. To je vera v pravičnost. Kakšna pa je naša vera, s katero prosimo Boga? Jezus na koncu evangelija sprašuje: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Morda je bilo to vprašanje pred davnimi časi nerazumljivo, a danes je več kot očitno. Množične vere v Evropi ni več, ostajajo le skupine, večje ali manjše, ki so pred veliko nalogo nove evangelizacije – prinesti prebivalcem naše celine zopet luč vere. Kako? Ali je to mogoče? Morda se zdi, da ni mogoče, toda v pristni povezanosti z Jezusom je mogoče. Molitev in dobra dela, predvsem pa življenje po Jezusovem nauku lahko rešijo Evropo, ki se je izgubila in išče pota, pogosto napačna, ki ne vodijo do končnega cilja. Mi moramo biti lučke. Več nas bo, bolj bomo svetili in odstirali Resnico ter kazali Pot, ki vodi v Življenje. Zato prosimo našega Učitelja, da nam pomaga pri našem poslanstvu reševanja duš in odpiranja novih obzorij osvetljenih z resnico, da bodo vsi spoznali Božjo ljubezen, ki osrečuje bolj kot karkoli zemeljskega.