Jezus ozdravi deset gobavcev

    Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Lk 17,11-19

ZAHVALJUJMO SE GOSPODU

    Kriza je zajela vsa področja našega življenja. Najbolj so ogroženi tisti, ki materialno težko shajajo od meseca do meseca. Nič bolje pa ni s tistimi, ki čutijo, da se jim rahljajo njihovi medsebojni odnosi, bodisi v zakonu, med brati in sestrami, s prijatelji, sošolci, sodelavci na delovnem mestu. Povsod smo ogroženi, nezaupljivi in prepričani, da je vse odvisno od nas. To je velika zmota. Treba se je obrniti na Boga, mu zaupati in verjeti, da nam bo dal svoj blagoslov in nas bo obiskal po ljudeh, ki nam bodo v težkih trenutkih stali ob strani in nam pomagali. Božja beseda te nedelje govori o ozdravljenju in zahvali. Ozdravljenje gobavcev je zelo očiten poseg Boga, ki ljubi človeka in mu hoče dobro. Tega se moramo vedno zavedati in biti pripravljeni izraziti zahvalo za ozdravljenje ali kakšno drugo dejanje, ki smo ga bili deležni. Pogosto prosimo, kot so prosili gobavci Jezusa, ko pa smo uslišani, kar malo pozabimo, da bi se zahvalili Bogu, ki nam je sam pomagal, nas uslišal glede zdravja, ali pa je poslal kakšnega drugega človeka, ki nam je pomagal. Ne smemo pozabiti, da je tudi ta človek le orodje v Božjih rokah, zato bodimo hvaležni dobrodelniku kot tudi Bogu, ki ga je nagovoril.

    Življenja si nismo ustvarili sami, ampak je Božji dar. Zmotno je misliti, da Bog človeka ne vodi in mu ne stoji ob strani. Bog je zvest, a mu moramo dovoliti, da nas lahko vodi in posega v naše življenje. Naaman, pogan, mogočni vojskovodja, je bil po posredovanju preroka Elizeja čudežno ozdravljen gobavosti, nam pove 2. knjiga Kraljev (5,14–17). Pri tem je pogan prišel v živ stik s pravim Bogom. Postal je prepričan, da je »na vsej zemlji« en sam Bog. Če bi prerok Elizej od Naamana sprejel ponujeni dar zahvale za čudež, bi ga zapeljal v zmoto, kot da ga je sam ozdravil. Z odklonitvijo daru pa mu je razločno pokazal, da ga je ozdravil Bog, zato gre dar zahvale njemu. Naaman je to razumel in sklenil, da bo odslej daroval Gospodu. Karkoli torej storimo dobrega, postavimo Boga na prvo mesto, ker vse prihaja od njega.

    Apostol Pavel je zaradi Kristusa sprejel verige in živel v prepričanju, da nas smer ne more ločiti od njega. V 2. pismu Timoteju (2,8-13) pravi, da Božja beseda ni vklenjena in da vse prenaša zato, da bi izvoljeni dosegli rešitev. Kdor čuti, da ga ima Bog rad, skuša ostati zvest tej ljubezni, kljub svojim napakam in številnim zavrnitvam njegovega usmiljenja. Bog ostaja zvest, kajti sam  sebe ne more zatajiti.

    Kaj bi moral Bog narediti, da bi nas prepričal o svoji ljubezni? Jezus je ozdravil deset gobavcev, a samo eden se je vrnil in se zahvalil za svoje ozdravljenje. Mar ni zdravje, telesno in duhovno, velik razlog, da se Bogu vsak dan zahvaljujemo? Ne smemo vsega, kar imamo, sprejeti kot nekaj, kar je samoumevno in do česar imamo pravico. Vse, kar prejemamo, je Božji dar. O tem nam spregovori zanimiva zgodba. »Neki katehet se je odločil, da gre na kosilo v restavracijo. Ravno ko je želel kositi, ga zmoti mož in vpraša, ali je ob njem še prosto. Katehet mu je prikimal in ga povabil, naj prisede. Nato je pozornost osredotočil v molitev in pri tem sklonil glavo. Ko je spet odprl oči, ga je gost, ki je prisedel, vprašal: »Ali vas mogoče boli glava?« Katehet odvrne: »Ne! Preprosto sem se zahvalil Bogu, kot to vedno storim na začetku obeda.« Gost, ki je prisedel, mu odvrne: »Aha, vi ste eden tistih? Ja, veste, jaz pa se nikoli nikomur ne zahvaljujem. Jaz zaslužim svoj denar in se mi ni potrebno zahvaljevati komur koli, medtem ko dobim jed. Kar začnem z jedjo!« Katehet je še dodal: »Ja, zelo podobno ravnate kot moj pes. Tudi on kar plane na svoj obrok!« Kruto, a žal resnično. Eden od gobavcev se je prišel zahvalit Jezusu. Prav s tem, da ni pozabil, česa je bil deležen, kaj je storil Jezusov dotik v njegovem življenju, se je naučil nečesa zelo pomembnega. Beseda »hvala« prinaša vero, ki ozdravlja in ki traja. Gobavi ni bil zgolj vrnjen v »normalno življenje«, naučil se je prihajati nazaj k izviru. Koliko ljudi po domače rečeno »jamra«, ker ne vedo, zakaj naj sploh hodijo k maši. Če odpadejo vsi vzroki, nikakor ne more odpasti današnji: da se zahvalijo za vse, kar so prejeli v tednu, ki je minil, za vsako milost, majhen ali velik dar, za ozdravljenje gobavosti današnjega časa. »Od daleč«, »na ves glas« so skupaj prosili: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Vseh se je usmilil. Zahvalit pa se mu je prišel le tujec. Nobeden od pravovernih. Samo ta razkolnik je mogel slišati besede odrešenja: »Tvoja vera te je rešila.« Pa mi? Ali se nam ne dogaja nekaj podobnega?