Moč vere

    In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna. Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«

Lk 17,5-10

VERA KOT GORČIČNO ZRNO

    Živimo v precej čudnem času, saj tisti, ki se trudi živeti po Božjih zapovedih in ljubi resnico, pravico in druge kreposti, doživlja posmeh in nasprotovanje. V svetu se je naselila laž, napuh in nasilje. Marsikdo se povzpenja po družbeni lestvici in ne gleda na žrtve, preko katerih dosega svoj uspeh. Podobni časi so bili v času preroka Habakuka v 7. stol. pr. Kr., ko je kraljevalo zlo, stiske, nasilje, spori … Ali sme človek v molitvi »stokati«, ječati, se pritoževati, vpraševati? Prerok Habakuk (1,2-3.2,2-4) v molitvi k Bogu ječi v imenu ljudstva. Tako kot večina ljudi, ki trpijo, se pritožuje, »stoka«, kot sam pravi, ker ne čuti Božje pomoči. In vprašuje Boga, »doklej« bo to trajalo. Tak način molitve, prikazan v Svetem pismu, je dovoljen. Torej tudi mi smemo tako moliti. Ravno to pomeni, da molimo iskreno, kadar si upamo Bogu povedati vse, kar čutimo v sebi. Čeprav taka molitev pokaže, kako smo še omejeni, kako preveč mislimo samo na to, da bi se dobro počutili, premalo pa na to, kako potrebni smo očiščenja tudi skozi trpljenje; je to dobra molitev, saj z njo iskreno pokažemo Bogu sami sebe in se mu odpiramo, da nas lahko počasi z našim sodelovanjem preobrazi. Kakšen je Božji odgovor na človekovo pritoževanje v molitvi? Bistvena beseda, ki jo izreče Bog preroku v molitvi, je: »Čakaj, kajti zagotovo pride« »videnje«, torej spoznanje: višje duhovno spoznanje o smislu vsega, kar se dogaja. Končna zmaga je Božja zmaga. Potrpežljivo čakaj in jo gotovo dočakaš. Ta Božji odgovor je še posebej spodbuda tistim, ki omahujejo. Kdor »odpade«, ne bo ugajal Bogu. Resnična vera razgiba življenje, odpad od nje poruši odnose. 
    Kako je treba oživljati dar posvečenja? V 2. pismu Timoteju (6–8. 13–14) Pavel spregovori o duhovnikovi veri. Timotej je prejel duhovniško posvečenje po polaganju Pavlovih rok. Prejel je »Božji milostni dar«. Ta je sedaj v njem. Kaže se kot »dar moči, ljubezni in razumnosti«. Timotej je očitno nekoliko zanemaril misel na zaklad svojega duhovniškega posvečenja, kajti Pavel ga opominja, naj ga znova razplamti. Sodeluje naj s Svetim Duhom. Kako je treba premagati sramovanje vere? Pavlovi opomini nakazujejo, da je Timotej, sin meščanskega pogana, popuščal do te mere, da se je sramoval pred ljudmi svojega poslanstva in Pavla, ki ga je posvetil za to poslanstvo. Da bo premagal to sramovanje pred pregrešnim poganskim svetom, naj v občestvu s Pavlom »trpi za evangelij, oprt na Božjo moč«. Za »vodilo« naj ima »zdrav nauk«, ki so ga že tedaj ogrožale sekte. Vztraja naj v »veri in ljubezni« do Jezusa Kristusa. 
    Kako je treba moliti za vero? Kot so to storili apostoli, tudi mi molimo: »Pomnoži nam vero!« Naša vera je v stanju rasti, pri nekaterih v stanju propadanja. Jezus nam postavlja pred oči idealno vero, čisto vero, ki naj bi je imeli vsaj drobec in bi bila že izredno učinkovita. Njena podoba je gorčično zrno. Z neznatnim drobcem čiste vere bi lahko izvršili nezaslišana dejanja. Za posvetno pamet popolnoma neverjetna dejanja.

Jezus nam danes pravi, da nam zadostuje vera, drobna, kakor je drobceno gorčično zrno, da bi lahko delali velike reči. Z njim, se razume. Mi pa vedno znova mislimo, da moramo imeti veliko vero, da bi zmogli velike reči. Verovati, da nas Bog ljubi in sprejema, kakršni smo. Da nam odpušča. Da nas želi narediti take, kot si nas je on zamislil. Da ljubi in sprejema naše sestre in brate, ki smo skupaj na poti k njemu. Take, kakršni so. Da jim odpušča in jih vodi k odrešenju. Tudi preko nas. Da je ustvaril in vzdržuje to naše stvarstvo. Čudovito in nedoumljivo zapleteno. Da ga prav tako vodi k odrešenju – preko nas. Jezus nam pravi, naj stvari ne zapletamo. Zadostuje vera, ki je je za gorčično zrno. Kot zadostuje ščepec soli za dober okus hrani. Preprosto, kajne? Kajti odnos z njim je preprost. Preprosto naraven, kot je odnos očeta do sina, mame do hčerke, otrok med seboj. A ta preprosto naravni odnos nas tudi zavezuje. Da si ne bi umišljali, da počnemo kakšne velike in pomembne stvari. Za Boga, za druge ... Kajti pred Bogom, ki je edini Veliki, smo majhni kar vsi po vrsti. In so majhna naša dela. To spoznanje nam sicer nič kaj ne diši. Kajti dobro se nam zdi, če nas za opravljeno delo kdo pohvali, če nam zna biti hvaležen ali če vsaj opazi, da smo kaj naredili. Jezus nas vabi k drugačni velikodušnosti, ko nam pravi: »... ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« Tako je: ukazana nam je bila zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, ne le svetovana. Zato ne delamo nič kaj izrednega, če se je skušamo držati. Preprosto in dosledno. Kot so se je držali veliki mali svetniki, sv. Frančišek Asiški in drugi. Ko bomo v mesecu oktobru molili rožni venec, pa naj nas Devica verna uči, kako moremo postati preprosti in zvesti Božji služabniki in služabnice, da bi seme vere, drobno kot gorčično zrno, obrodilo bogate sadove.