Bogatin in ubogi Lazar

   Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki siromak, po imenu Lazar, ki je poln turov ležal pri njegovih vratih, in se je želel nasititi z drobtinami, ki so padale z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali ture. Je pa siromak umrl in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan. In ko je v kraljestvu mrtvih trpel muke, je povzdignil svoje oči in od daleč zagledal Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ‚Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in ohladi moj jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu!‘ Abraham mu je rekel: ‚Sin, spomni se, da si v svojem življenju prejel dobro in prav tako Lazar húdo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. In vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‘ In rekel je: ‚Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in naj te posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‘ In Abraham mu reče: ‚Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‘ Le-ta pa je odgovoril: ‚Ne, oče Abraham, temveč ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‘ Rekel pa mu je: ‚Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‘«

Lk 16,19-31

DELAJMO ZA SVOJE ZVELIČANJE

   Živimo v času, ko je pravičnost na zatožni klopi. Preveč je brezpravnosti in izkoriščanja ubogih, zato se marsikdo sprašuje, kaj narediti, da bi se razmere uredile in krivice odpravile. Apostol Pavel nas spodbuja, da je treba bojevati dobri boj vere in se truditi za večno življenje, v katero smo vsi poklicani. Vera pa ni neka teorija, ampak način življenja. V domačen okolju je treba pokazati, kako sprejemamo drug drugega, se cenimo in podpiramo v dobrem. Pravičnost mora postati način življenja, da smo lahko pravi kristjani v besedah in tudi v dejanjih. Lahkomiselno življenje ne vodi nikamor, razen v pogubo, na kar nas opozori odlomek iz Stare zaveze. Če nimamo čuta za uboge, če gledamo samo nase in na svoje koristi, nam Božje kraljestvo polzi iz rok. Na to nas opozarja tudi Jezus v priliki o bogatinu in ubogem Lazarju. Kristjan, ki ne gleda s sočutjem in dobrohotnostjo na reveže, je že zašel s poti. Če ne posluša Božje besede, ki je zapisana v Svetem pismu, ga skoraj gotovo čaka usoda bogatina, ki skrbi samo zase in za svoje ugodje, ubogi Lazar ga pa moti, moti njegov raj na zemlji, ko ga prosi ostankov od njegove mize. Kakšen pa je naš odnos do ubogih in zavrženih? Ne kdor pravi Gospod, Gospod … ampak le dejanja štejejo in so edini kapital, ki ga bomo ponesli s seboj v večnost. Verjetno se tega premalo zavedamo in nasedamo svetu, ki mu je edini bog kapital, kjer edino bogati štejejo, reveži pa so zavrženi, saj niso več uporabni kot vir izkoriščanja.

   Prerok Amos (6,1.4-7) prinaša Božje svarilo lahkomiselnim, ki poležavajo in se pretegujejo na svojih posteljah, jedo jagnjeta in teleta in se ob brenkanju na harfe derejo … Lahkomiselnost in brezskrbnost postajata vedno bolj vsakdanja praksa, kajti generacije, ki čutijo, da nimajo pred seboj prave prihodnosti, nimajo upanja in vere v smiselnost življenja. To pa ni razlog, da stojimo križem rok in se ne borimo za pravo spoštovanje slehernega človeka. Bog bo dal svoj blagoslov na naše prizadevanje in vztrajno molitev.

   »Prizadevaj si za pravičnost, za pobožnost, za vero, za ljubezen, stanovitnost in krotkost,« je pisal apostol Pavel svojemu prijatelju Timoteju (1 Tim 6,11-16). Treba se je držati pravil, ki so v skladu s človekovim dostojanstvom, sicer bomo delali proti sebi. Kdor ima rad samega sebe, se bo trudil, da bo živel v miru z vsemi. To, kar našteva apostol Pavel, so pristne krščanske vrednote in smerokaz na poti v večno življenje. Te vrednote nam omogočajo prijetno in srečno sobivanje že tukaj na zemlji, saj Gospod tiste, ki ga ljubijo, obilo blagoslavlja.

   Bogataš in ubogi Lazar predstavljata dve vrsti ljudi, ki žive v vsakem času. Bogatin predstavlja tip človeka, ki se je zapisal mamonu. Moderni dramatik Hugo von Hofmannsthal postavlja v usta Mamonu, bogu denarja in zlata, tele besede, namenjene Sleherniku, ki bo vsak čas umrl: “Nisi imel ti mene v posesti, marveč sem posedoval jaz tebe. Naj te torej smrt pobere, jaz pa bom ostal.” Bogatin je človek, ki ga ni, je nihče; namesto njega so stvari, ki ga posedujejo: denar, uspeh, avto, ladja, delo, hiša ... Bogatin je nihče; zatopljen v svoj prepolni krožnik ne vidi ničesar okrog sebe. Niti Lazarja, ki stoji prav pred njegovimi durmi. Na drugi strani prepada, popolnoma drugačen pa je Lazar. Njegovo ime Eleazar pomeni v hebrejščini: Bog pomaga, Bog prihaja v pomoč. Ničesar nima. Ubog je, poln čirov in lačen. Toda, ker postavlja vse svoje zaupanje v Gospoda in njegovo pravičnost, bo “prenesen v Abrahamovo naročje”, kar pomeni, da bo postal deležen sadov odrešenja. Lazar predstavlja tiste svetopisemsko uboge, ki so postavili vse svoje zaupanje v Boga. Če vzporejamo usodo bogatina in ubogega Lazarja v duhu evangelija, bomo videli, da Jezus ne obsoja bogatina zato, ker nekaj ima; niti ne postavlja ubogega Lazarja v “Abrahamovo naročje” samo zato, ker je ubog. Končno je tudi bogastvo zelo relativna stvar. Bogatin postane bogatin takrat, ko ni več sposoben videti ubogega Lazarja tik pred vrati; ko se ne briga za nikogar več. Bogastvo, ki ga Jezus obsoja, je zlorabljeno bogastvo ali kraja na račun ubogih; takšno bogastvo je brezčutna zaprtost vase, ki že tu na zemlji ločuje ljudi in se bo končno spremenila v osamo prekletstva. Prav tako tudi nihče ni tako ubog, da ne bi bil kdaj v odnosu do drugega bogat. Gre namreč za odnos, ki človeku prinaša ali blagoslov ali prekletstvo. Bog pa želi, da bi nam stvari prinašale njegov blagoslov.