Prilika o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu

   Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

   »Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«

   In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

   Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

Lk 15,1–32

BODIMO USMILJENI!

   Življenje je težko. Marsikdo skrene s poti. Mnogi popolnoma zaidejo, so za druge odpisani in nestrpno čakajo, da bi morda dobili še eno priložnost. Te pa po navadi ni oziroma jim je nihče noče ponuditi, ker jih imajo za odpisane. Pri Bogu pa je drugače: hudo mu je, ko kdo zaide, in se trudi na vse načine, kako bi ga pridobil nazaj. Bog je podoba očeta iz prilike, ki komaj čaka, da zagleda sina, ki je vse zapravil in se skesan vrača v očetov objem. Človek se večkrat razjezi, ker se ljudje ne držijo pravil, dogovorov, ker grešijo in s tem prekoračijo družbeno dogovorjene in sprejete norme. Vse to spominja na Božjo jezo nad Izraelom pod goro Sinaj. Toda Bog si je premislil, ker je jasen njegov načrt rešitve in odrešitve za vsakega človeka. Z jezo tudi mi sami mnogokrat zameglimo jasnost poslanstva, ki ga opravljamo. Enostavno pademo v farizejsko logiko obsojanja, jeze in navidezne pravičnosti. Prej kot ne pričnemo loviti svoj lastni rep in prav naša drža nas oddaljuje od Jezusove logike – usmiljenja. Usmiljenje je Božja lastnost, ki odpre človeku dostop v Božje srce.
   »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo,« je Bog rekel Mojzesu (2. Mz 32,7-11.13-14). Danes ni nič drugače: svet je pokvarjen, mnogi živijo po zakonih, ki veljajo samo za njih, in tako smo priča velikemu neredu. Zaradi tega ne bomo dvignili rok in se predali, kajti bolje je moliti in odpuščati. Tudi Bog se je usmilil Izraelcev in mu je bilo žal groženj. Tako se vedno znova usmili vsakega od nas, ker nas ima neskončno rad. Potrudimo se, da bomo tako živeli, da bomo še koga s svojim zgledom pritegnili v Božji objem.
   Pavel je ostro čutil svojo nevrednost, ker je preganjal Cerkev prvih kristjanov. To nam želi povedati v 1. pismu Timoteju (1,12–17), kjer kar dvakrat poudari, da je našel usmiljenje pri Bogu. Bog ga preustvari v zgled za vse, ki bodo sprejeli vero. Dá mu apostolsko službo in mu poslej priznava zvestobo. Zatemnjeno spoznanje mu presije s presežno lučjo. Odpadejo mu luskine z duhovnih oči. Razume pomen Jezusovega ovrednotenja zadnjega mesta. Vidi se na njem, zato se ima za prvega med grešniki. Na Pavlovem zgledu se drugim razodeva veličina Božjega usmiljenja. To pa je v korist Cerkvi.
   V evangeliju (Lk 15,1–32) Jezus poda kar tri prilike o Božjem usmiljenju. Bog odpušča skesanemu grešniku. Človeka stalno nevidno spremlja, v določenih časih pa ga nagovori tako močno, da človek zazna Božjo navzočnost. Sicer je v vesti človek stalno v dialogu z Bogom, v izbranih trenutkih pa ta dialog postane posebej izrazit. Ta misel je navzoča v prilikah o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. V slednji ta misel postane prav dramatična. Oče, ki je podoba Boga, gre izgubljenemu sinu naproti in mu pade v objem. Bog izpriča premoč dobrote. S tem povzame oznanilo celotnega Svetega pisma o Božjem usmiljenju. Že skozi vso staro zavezo je ljudi tolažila beseda, da je Bog »usmiljen in milostljiv … poln dobrote in zvestobe, ki … odpušča« (2 Mz 34,6). Jasno je, da je Stvarnik vsega, kar obstaja, močen. Toda s svojo močjo ni nikoli nasilen. Njegova moč deluje vedno kot ljubezen. Posebnost njegove moči je ravno v njegovem usmiljenju. Tako v priliki o izgubljenem sinu nazorno vidimo, kako deluje Božja moč. Oče potrpi s sinom, ki ga je premamil greh in se je svobodno odločil za grešno življenje. Podobno, kot je rekel neki fant: »Do svojega 60. leta se bom samo zabaval.« Oče v priliki torej potrpi in boleče »iztrpeva« greh svojega sina. Ko v sinu dozori spoznanje in skesan pomisli na Očeta, se hitro odloči za vrnitev k Očetu, ker se globoko zaveda, kako ga Oče ljubi. Usmiljeni Bog želi, da smo tudi mi usmiljeni, saj smo »Božja podoba«. Usmiljenje je važnejše kot žrtev. Z usmiljenjem častijo Boga tudi pogani: faraonova hči, izobčenci, usmiljeni Samarijan. »Obleči Kristusa« pomeni »obleči prisrčno usmiljenje« (Kol 3,3). Sv. Bernard nas pouči: »Če hočeš biti usmiljen, moraš spoznati, kaj si, kajti dejansko si usmiljenja vreden. Če se tega ne boš zavedal, ko boš srečal človeka, zapredenega v neko zlo, verjetno do njega ne boš usmiljen, ampak se boš znesel nad njim s svojo jezo. Ne boš ga poučeval v duhu miline, ampak ga boš grobo pahnil v zakrknjenost. 'Vi, ki ste duhovni, poučujte take ljudi v duhu miline' (Gal 6,1). V istem duhu miline, kakršnega si želiš sam od pomočnika, pomagaj ti drugemu. To pa dosežeš tako, da ne pozabiš na to, kako si tudi sam usmiljenja potreben.«