Odpoved vsemu

    Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«

Lk 14,25-33

VABILO K HOJI ZA GOSPODOM

    Kaj Bog od mene pričakuje? To vprašanje bi si moral od časa do časa zastaviti vsak kristjan, kajti vsi smo poklicani, da oznanjamo in živimo po evangeliju. Nekateri pa so poklicani, da hodijo za Jezusom po ozki poti v duhovnem poklicu. Navadno rečemo, da je veliko poklicanih, a malo izvoljenih. Če smo bolj natančni, pa smemo trditi, da mnogi nočejo slišati Jezusovega klica in hodijo po svoji poti. Jezus ne more nikogar v nobeno stvar prisiliti, zato je razočaran, ko se poklicani ne odzove. Zato je prav, da smo budni in Jezusu vedno na razpolago. O tem, da ni vedno lahko hoditi za Gospodom, nam spregovori evangelij. Hoja za Gospodom zahteva odpoved, tudi če nismo v duhovnem poklicu. Kot kristjani smo se dolžni zdržati slabih oziroma grešnih navad: sovraštva, jeze, napuha, lakomnosti, lenobe … Oh, ko pa so te in druge grešne navade tako popularne med ljudmi, da jim sami kaj hitro zapademo in v marsikateri tudi pademo. Potreben je napor, da vstanemo oziroma prosimo Jezusa, da nam pomaga pri premagovanju skušnjav, ki vodijo k novim padcem. Prisluhnimo Gospodu, ki nas vabi, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za njim. Z njim bo mnogo lažji.

    »Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega duha?« nam pravi pisatelj knjige Modrosti (9,13-18). Božja volja je za mnoge skrivnostna, podobna knjigi, ki je zapečatena z mnogimi pečati, ki se jih ne upamo dotakniti. Res je naša nepopolnost kriva, da težko spoznavamo Božjo voljo, a glavni problem je v tem, da Boga ne iščemo in se ne trudimo, da bi ga čim bolj spoznali. Kdor  išče Boga, bo vedno pravočasno začutil, kaj Bog od njega pričakuje.

    O novi drži, ki jo človeški družbi prinaša krščanstvo, nazorno spregovori apostol Pavel v pismu Filemonu (9b–10.12–17). Kristjan Filemon je lastnik sužnja Onezima, ki je prav tako postal kristjan. Filemon naj poslej ne gleda več v njem sužnja, ampak brata. Kristjani smo poklicani zaživeti medsebojno enakost, čeprav bo v popolnosti uresničljiva šele v nebesih. V razvitem svetu suženjstva ni več, pa čeprav smemo govoriti, da smo danes priča številnim novim oblikam suženjstva, ki se kažejo v raznovrstnem izkoriščanju šibkejših ljudi, v raznih zlorabah, v trgovini z ljudmi, v suženjstvu v tovarnah in drugod. Vsak človek ima svoje dostojanstvo, ki mu ga nihče ne more in ne sme vzeti. Kristjani smo po vzoru svojega Učitelja še posebej zavezani k pravičnosti, ljubezni in usmiljenju do slehernega človeka.

   Da bi bolj izrazito spoznali Božjo misel, se Jezus pogosto krepko izraža. V današnjem evangeliju (Lk 14,25–33) iz Jezusovih ust kot strela udari beseda »zavračati«. Kdor ne zavrača vseh svojih najdražjih in vrhu tega svojega življenja, ne more biti njegov učenec. Ker je Kristusova zapoved ljubezni prva in največja, se je tu treba vprašati, kaj naj zavračamo v odnosu do ljudi in do samega sebe. Semitski pomen besede »zavračati« ali kot smo včasih brali »sovražiti« je »manj ljubiti«. To pomeni, da moramo vedno Boga postavljati na prvo mesto. Nobenega človeka in ne samega sebe ne smemo ljubiti bolj kot Boga oziroma na tak način, ki bi nas oviral v ljubezni do Boga. »Zavračati« druge in sebe v tem smislu pomeni tudi, da se odrečemo posestniškemu odnosu do drugih in do samega sebe. Da miselnost gospodarja zamenjamo z miselnost služabnika. »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« No, dragi Jezus, tokrat nas s svojo Besedo spet postavljaš pred odločitev, ki se ji ne moremo izogniti, čeprav bi hoteli. Množici, ki gre za teboj, svojim učencem in nam, ki živimo tukaj in zdaj, praviš: »Ne more biti moj učenec!« Kratko in jedrnato. Kar trikrat. Hvaležni smo ti, naš Učitelj, da nam to tako jasno poveš, čeprav nas tvoje nepopuščanje stane. Že neštetokrat smo barantali: malo tebi, malo sebi ... Ti pa nam znova ponavljaš: Ne moreš biti moja učenka, moj učenec, če mi ne daš absolutne prednosti pred vsem, če ne vzameš vsak dan svojega križa in ne hodiš za menoj, skratka, če se na nek način ne odpoveš vsemu, kar imaš. To je izziv. Pogoji se zdijo težki, vendar če jih sprejmemo z ljubeznijo, ta težavnost izgine, kajti Gospod je z nami na naši poti. Z veseljem se obračajmo na Kristusa, ker je on naša moč in luč na naši življenjski poti.