Pouk gostom in gostitelju

    Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Tistemu, ki ga je povabil, pa je govoril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

Lk 14,7-14

VELIČINA PONIŽNOSTI

    Ljubezen je največja krepost, toda vsi duhovni pisci se bodo strinjali, da je ponižnost temeljna vrlina. To zato, ker so bili prvi krščanski pisci menihi, ki so živeli bolj v miru, če so tekmovali v tem, kdo bo bolj ponižen, kot če so tekmovali v uspešnosti. In ponižnost je veliko laže živeti v samostanu med enako mislečimi kot v resničnem svetu, kjer se vsakdo preriva za prvo mesto. Ponižnost je krščanska krepost. Najbolj znano krščansko razpravo o ponižnosti je napisal sveti Benedikt v šestem stoletju. Natančno je opisal lestev ponižnosti, ki jo sestavlja 12 stopnic. Moderni filozofi so njegovo misel skrčili na 3 vidike ponižnosti: umiranje sebi, milost rešitve in posnemanje Kristusa. Ponižnost sicer danes ni na dobrem glasu, pa čeprav je ponižen človek iskan in priljubljen pri ljudeh. Problem je v tem, da mnogi ponižnost zamenjujejo z nesposobnostjo in neodločnostjo, kar pa je popolna zmota. Ponižen človek brzda svoj napuh in želi biti skromen, ker se zaveda, koliko je vreden pred Bogom. Sicer pa vedno velja Jezusovo zagotovilo, da bodo prvi zadnji in zadnji prvi, ali drugače rečeno, da bo tisti, ki se povišuje, ponižan in tisti, ki se ponižuje, povišan.

    »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu,« nam kliče modri Sirah (3,18). Kdor veruje v Boga in se trudi za dosledno življenje po zapovedih, mu ni težko poklekniti, skloniti glavo in Bogu priznati, da je majhen in slaboten pred njim. Kdor se sprejema takšnega, kot je v resnici, mu lahko Bog pomaga, da duhovno raste in je priljubljen tudi pri ljudeh. Zato ne smemo zavračati nasveta, da se učimo vse življenje.

    »Vi ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu, nepreštevnim angelom, prazničnemu zboru in Cerkvi prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh …,« pravi apostol Pavel v pismu Hebrejcem (12,22-24). Kdor sprejema Jezusa za odrešenika, se je približal Bogu in Bog ga je sprejel za svojega otroka. Mi ne verujemo v nekega nevidnega duha, ampak v konkretno osebo, ki je prišla k nam z namenom, da bi nam odprla dostop do nebeškega Očeta. Zato bodimo podobni preprostim in iskrenim otrokom, ki se najbolje počutijo pri svojih starših. Jezus je vesel, ko hočemo biti ob njem, ko prihajamo k njemu s čistim in ponižnim srcem, polnim ljubezni do Boga in bližnjega.

   V današnjem evangeliju je Jezus zelo konkreten. Opozori, da našo ošabnost ali ponižnost razkrije to, ali se vrivamo na prva mesta ali pa smo zadovoljni tudi z zadnjim mestom. Zato nas izrecno usmerja na zadnje mesto. Pred Bogom smo vsi enaki in se bo ta enakost v popolnosti izrazila v nebesih, zato ravno z zadnjim mestom najjasneje izrazimo voljo po njenem uresničevanju. Samo tisti, ki prostovoljno sede na zadnje mesto, se niti za las ne povišuje nad druge. Bog sam stopi na zadnje mesto. Vsem streže. Jezus ne zahteva, da mora človek ostati na zadnjem mestu, če ga drugi povabijo, naj se pomakne više. Sveti papež Pij X. je poleti 1903 na papeških volitvah s solzami v očeh prosil kardinale, naj ga ne izvolijo za papeža. Ko pa so ga vseeno izvolili, je videl v tem Božjo voljo in mirno sprejel najvišje mesto. Jezus skuša z evangelijem vzpostaviti družbo, ki bo prijazna tistim na nižjih položajih. Zato se Cerkev mora zanimati za ljudi z dna družbene lestvice. Za to poslanstvo Cerkve se zlasti žrtvujejo misijonarji. Jezusu ne gre za odpravo prvih mest kot takih, gre mu le za to, da bi bila prva mesta sredstvo služenja drugim. Jezus graja sebično poseganje po prvih mestih. Kritizira zlorabo prvega mesta za egoistično gospodovanje. Podpira pa celó človekovo hotenje, da bi bil prvi, če ta človek hoče biti vsem služabnik. Saj se ravno s prvega mesta odprejo možnosti za služenje vsem. Človek na nižjem položaju ima veliko manjše možnosti služenja. Kdor se je pripravljen vsemu odreči, je nesebičen. Je ponižen. Ali človek ve, kdaj je resnično ponižen? Zase tega ne ve, kakor svetnik na tem svetu ne ve, da je svetnik. Ravno to, da tega do smrti ne bo vedel, ga do smrti spodbuja k prizadevanju za dosego ponižnosti, svetosti. Človek današnjega časa dá veliko nase in je užaljen, če ga spregledamo in ga ne priznamo z vsemi naslovi, ki mu pripadajo. To so posledice napuha, ki nas odvrača od ponižnosti in služenja. Prosimo Gospoda, da nam pomaga, da premagamo napuh in iskanje svojih koristi ter po njegovem vzoru služimo sočloveku.