Ozka vrata

    Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

Lk 13, 22-30

    Jezus potuje! Kam se je namenil? V Jeruzalem! Kaj se bo zgodilo tam, vemo. Jezus bo trpel, umrl na križu in tretji dan vstal. Na poti v Jeruzalem je hodil po mestih in vaseh ter učil. Kaj je učil? Veselo novico! »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15).

Nekoč je Jezusa nekdo vprašal: »Gospod, ali je teh, ki se bodo rešili, malo?« Z drugimi besedami: »Koliko ljudi bo prišlo v nebesa? Bodo prišli vsi ali samo nekateri? Bom jaz zraven?« Ljudi to zanima! Želeli bi vedeti, kdo bo tisti srečnež, ki bo prišel v nebesa. Bo tam tudi žena, mož, otroci, stari starši, sorodniki, prijatelji? Skrbi nas zase, skrbi nas za naše drage.

    Po vsej verjetnosti, so tudi taki, ki jih odgovor na to vprašanje ne zanima. Ne ukvarjajo se z njim. Sploh ne razmišljajo o življenju po smrti. Mogoče zato, ker so še mladi in mislijo, da je smrt še daleč. Ali pa zato, ker ne verjamejo v posmrtno življenje. Prepričani so, da bo s smrtjo vsega konec.

    Jezus ni neposredno odgovoril na vprašanje o številu zveličanih. Očitno se mu to ni zdelo modro. Odgovarja posredno: »Prizadevajte si, da stopite skozi ozka vrata« (v. 24). Kaj so ta ozka vrata o katerih govori Jezus? Gre za napor, ki ga je potrebno vložiti, da bi živeli evangelij, ki ga Jezus oznanja. Kot da nam bi hotel reči: »Prizadevajte si živeti, kar učim in se boste zveličali. V nebesa boste prišli vi, vaši dragi in vsi ljudje.«

    Kje konkretno je potrebno vlagati napor v hoji za Jezusom? V sprejemanje samega sebe; svojega značaja in svoje krhkosti. V sprejemanje drugega; njegove različnosti, omejenosti in grešnosti. V odpovedovanje različnim stvarem na katere je človek navezan ali je postal celo njihov suženj (hrana, pijača, TV, internet, igre na srečo ali celo zasvojenost z medčloveškimi odnosi, spolnost). Napor je treba vlagati v zvestobo, delavnost, doslednost, poštenost in pravičnost. Vložiti ga je treba v pozdrav soseda, s katerim mogoče nisva v najboljših odnosih.

    »In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji«, pravi Jezus (v. 30). Potrudimo se, da ne bomo zadnji ali celo ostali pred nebeškimi vrati. Tudi to je realna, stvarna možnost, ki jo ne smemo prezreti. To pa kljub temu, da se imamo za kristjane, katoličane. Jezus nam lahko reče ob koncu časov: »Resnično, povem vam: Ne poznam vas« (Mt 25,12). Živimo tako, da nas bo Jezus prepoznal in z veseljem sprejel v nebesa.

                                                      Pripravil p. Ivan Hočevar, župnik