Zaradi Jezusa se delijo duhovi

    »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo:

oče proti sinu

in sin proti očetu;

mati proti hčeri

in hči proti materi;

tašča proti svoji snahi

in snaha proti tašči.«

Lk 12,49-53

POTREBNA JE ODLOČITEV

    »Bog je moja moč, zato se ne bojim!« Tako moli človek, ki zaupa Bogu. Vera pa mnoge postavi na preizkušnjo in naredi razdor tudi med družinskimi člani. Vsakdo misli po svoje, zato včasih težko sprejmemo mnenje drugega, ker se bojimo priznati svojo zmoto, ali pa nas drugi ne prepriča s svojo razlago. Jezus je to predvidel, zato je svoje učence in poslušalce opozoril, naj bodo trezni v svojem mišljenju in ne nasedajo tistim, ki jim govorijo o raju na zemlji. Preizkušnje morajo biti in blagor tistim, ki se ne pustijo omajati in vztrajajo do konca. Kaj pomeni ogenj, ki ga Jezus vrže na zemljo in želi, da bi se razplamtel? Ta ogenj je Božja ljubezen. Razplamti se povsod tam, kjer ljudje svobodno z ljubeznijo odgovorimo nanj. Gospod želi z Božjo ljubeznijo rešiti vse ljudi. Toda, ali mu pustimo, da nas reši? 
    Božjo pomoč, ki jim je bila ponujena po preroku Jeremiju (38,4–6.8–10), so leta 587 pred Kr. dostojanstveniki judovskega kralja Ezekija zavrnili. Prerok je po Božjem navdihu spoznal, da je naslonitev na Egipt pogubna, ker je bilo že jasno, da bodo Jeruzalem zavzeli Babilonci. Jeremija je hotel preprečiti pobijanje ljudi, zato je zahteval, da se je brez boja treba predati Babiloncem, da ne bo tekla kri. Kraljevi dostojanstveniki so Jeremija ostro zavrnili in ga vrgli v kapnico, kjer naj bi v blatu čakal na smrt. Vendar se je kralju Sedekiju zganilo srce in ga je na prigovarjanje enega od dvorjanov ukazal rešiti iz kapnice. Toda Jeremijevo oznanilo ni bilo upoštevano in sledilo je strašno razdejanje Jeruzalema, templja in kraljeve palače, veliko je bilo umorjenih, vrhnje plasti ljudstva pa odpeljane v babilonsko izgnanstvo. Drugače misleči so vedno trn v peti za tiste, ki niso sposobni prilagoditi svojega prepričanja in priznati, da so zgrešili. Jeremija se je trdno držal svojega prepričanja, zato so ga preganjali. Bog pa ga ni zapustil in na koncu je bil rešen.
   »Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka,« je pisatelj pisma Hebrejcem (12,1-4) spodbujal svoje naslovljence. Vztrajnost je namreč prava krščanska krepost, ki Boga prepriča, da jemljemo svojo vero zares in se ne pustimo omajati različnim lažnim prerokom. Pravi prerok ne govori o lagodnem življenju, ampak o grehu, ki povsod preži na nas, zato je treba biti trden v svoji veri.
    Najbrž znamo mnogi na pamet ponoviti znamenite Jezusove besede: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem ga, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Svoje učence navaja, naj ob obisku v hiši vedno pozdravijo: »Mir tej hiši!« (Lk 10,5). Zato nas toliko bolj preseneti z besedami v današnjem evangeliju: »Ali mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo? Ne, vam pravim, marveč razdor« (Lk 12,51). Gre za dve različni pojmovanji besede mir. V prvem primeru gre za »šalom«, za mir, ki je Božji dar in je ves prepojen z ljubeznijo. V današnjem evangeliju pa misli Jezus na umetni mir, ki ne pomeni, da so problemi med dvema stranema rešeni, pač pa so zatrti. Mir kot kompromis med dobrim in zlim ni resnični mir. Je le začasna pomiritev nasprotij zaradi ljubega miru, ki zaustavi proces razrešitve. Ne odpravi zla, ampak daje celo vtis, kot da neko zlo ni nič hudega. Danes padajo nekateri kristjani v tak kompromis z zagovorniki splava ali zunajzakonske skupnosti itd. Jezus ne prinaša tovrstnega miru, ker noče, da se proces evangeljskega moralnega spoznanja zaustavi zaradi ljubega miru z drugače mislečimi. Jezus še posebej našteva razdore v družinah. Drži, ki jo Jezus zahteva, se reče v evangeliju biti znamenje nasprotovanja. Ljubezen je znamenje nasprotovanja sovraštvu. Kultura življenja je znamenje nasprotovanja »nekulturi« smrti, kakor bi rekel papež Benedikt XVI. Kako zelo potrebujemo ognja čistosti nauka, da bi ga kot kristjani sprejeli in se po njem ravnali. Zato radi jemljimo v roke Sveto pismo in se pogosteje zatekajmo k Svetemu Duhu in ga prosimo za razsvetljenje. Bog nas je ustvaril enkratne in edinstvene in nam dal razum. Zaradi naše različnosti, se nam dogaja, da težko sprejemamo ljudi, ki imajo drugačno mišljenje, govorjenje, navade in ravnanje. Zato prosimo Gospoda, da nam pomaga, da bomo sposobni sprejeti enkratnost vsakega človeka.