Budni služabnik
Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«
»Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim! Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«
Lk 12,32-40
KJER JE TVOJ ZAKLAD, TAM JE TVOJE SRCE
Božja beseda te nedelje nas nagovarja na različne načine. Vsakdo se lahko nekje najde. Jezus najprej pove, da je Oče sklenil, da nam da kraljestvo, ker smo njegovi otroci. Zato pošilja svoje učence in posledično vse nas, da gremo oznanjat evangelij vsem ljudem. Kot nekoč, tudi v današnjem času množice raje hodijo po poti lagodnosti in uživanja ob jedači, pijači in vseh dobrotah, ki jih nudi svet. Zato je zelo težko govoriti ljudem, ki so naveličani vsega in si želijo le kruha in iger. Zgleda, da je Božje kraljestvo le kot ena od ponudb na »tržnici«: vzemi ali pusti. Odločitev je posameznikova, zato mora vsakdo sprejeti tudi posledice in se ne sme pritoževati, če je ob napačni izbiri njegovo življenje prazno, brez pravega ognja in nesmiselno. »Vzemi ali pusti!« Jezus se ne misli nikomur vsiljevati. Če smo se odločili za Jezusa, potem je zelo pomembno, da s srcem hodimo po njegovi poti. Če smo kristjani samo na papirju, naše srce pa tava nekje drugje, je naše krščanstvo prazno in nima nekega smisla, ker ne napolnjuje našega življenja. Marsikdo misli, da nam zemeljski zakladi omogočajo srečno življenje in izpolnitev vseh naših želja, vendar kasneje ugotovi, da je živel v veliki zmoti. Zemeljsko bogastvo lahko prinaša trenutno srečo, če znamo ravnati z njim, tako da ga delimo s tistimi, ki nimajo, in da to počnemo z ljubeznijo, ki ne išče povračila. Zato iščimo zaklade, ki jih ponuja Jezus, zaklade ki bodo napolnili naše srce z radostjo in ljubeznijo, da bo kar prekipevalo od veselja. To je mogoče le, če so naši zakladi Bog in ljudje, ki nas obdajajo.
Svetopisemsko branje nas v prvem berilu spomni na dogodek, kako je Bog rešil ljudstvo genocida (Mdr 18,6–9). »Samo Bog nas lahko še reši,« je zapisal filozof Martin Heidegger v svojem zadnjem spisu pred smrtjo. Isto bolj ali manj doživljamo ljudje skozi vso zgodovino. In prav to doživetje je tudi osrednji dogodek starozavezne vere: Egipčani so izvajali genocid nad zasužnjenim judovskim ljudstvom v Egiptu. Vendar je Bog, ki ga je edini lahko rešil, izpeljal izraelsko ljudstvo iz smrtne nevarnosti. Noč osvoboditve je v Stari zavezi vsebina velikonočnega praznovanja. Življenja si nismo izbrali sami: Bog nam ga je podaril in njemu ga bomo na koncu vrnili. Z življenjem smo prejeli tudi poslanstvo in sedaj je odvisno od nas, kaj bomo v življenju počeli in kako bomo odgovorili na Božje zaupanje. Smo ali dobro ali pa slabo orodje v Božjih rokah.
Drugo berilo iz Nove zaveze (Heb 11,1–2.8–19) pa nam v izredno učinkovitih zgledih Abela, Henoha, Noeta in Abrahama razloži, kaj je vera. Vera ni gledanje. Zakaj bi verovali v nekaj, kar držimo v rokah. So pa stvari, ki so neotipljive in jih moramo sprejeti z vero. Takšna je na primer ljubezen: o njej sicer veliko govorimo, a jo občutimo šele takrat, ko zaupamo in verjamemo bližnjemu. Zato: Gospod, pomnoži nam vero, da bodo naše misli jasne, nameni iskreni in koraki trdni.
V evangeliju pa nam Jezus naroča, naj bomo budni. Budnost je pogoj, da bomo skozi smrt, ki bo prišla nenadoma, prišli v nebesa. Nalaga nam tudi misijonsko skrb. V Božjem kraljestvu je strah odveč: kar Bog obljubi, tudi izpolni. Sedaj smo na vrsti mi: kjer je naš zaklad, tam je tudi naše srce. Od časa do časa je zato treba prevetriti misli, prevetriti namene in dati na rešeto naša dejanja. Kar je bilo dobro narejeno, bo ostalo, prikriti nameni pa nas zelo hitro izdajo. Zato postavimo Boga v svoje središče in naša prihodnost bo jasna, brez nekega strahu. Bog od nas ne pričakuje nemogočih stvari. Želi pa, da je naš največji zaklad naša poklicanost. Poklicani smo v življenje, da ga živimo polno: kot otroci, kot mladostniki, kot zakonci, kot starši ali kot posvečeni. Poklicanost je glavni zaklad, iz njega izvira naloga osebne rasti, rasti k Bogu. Poklicani smo k svetosti, vsak na svoj način, na svojem mestu. Naš zaklad je zakopan globoko v naša srca. Odkrivajmo ga, kopljimo in prečiščujmo, da bodo njegove lepote deležni tudi drugi. Danes nam Gospod naroča: »Vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. On, ki se vrača. Kar pomeni, da prihaja tisti, s katerim se že dolgo in dobro poznamo, saj prihaja v svoj dom, v svojo lastnino. In zato želi, da ga pričakujemo ne v strahu in z žalostjo, ampak z veseljem in (za)upanjem. Gospod, danes te prosimo za milost odgovornega in preudarnega odnosa do tebe, sebe in drugih. Da ne bi iskali le lastnega ugodja v izbiranju »lažjih poti«, ampak zvesto sprejemali vsakdanji križ in hodili za Teboj. Ti si naš zaklad, zato mislimo nate in se ti izročamo.