Prilika o nespametnem bogatašu

    Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v 

obilju iz njegovega premoženja.« Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Lk 12,13-21

NEČIMRNOST IN POHLEP

    Božja beseda te nedelje nam spregovori o dveh zelo perečih problemih današnjega človeka. To sta nečimrnost in pohlepnost. Ta dva greha gresta navadno z roko v roki. Vse se začne pri nečimrnosti. Nečimrnost je zelo podobna napuhu, pomeni pa, da se počutimo več od drugih, torej da verjamemo, da smo več vredni od drugih ljudi na zemlji. Tako lahko govorimo o izvirnem občutku večvrednostnega kompleksa. Sicer je nečimrnost močno razširjen greh in tako na trgu kraljuje tudi veliko proizvodov in storitev, ki ta greh izkoriščajo. Večajo nam občutek lastne vrednosti. Primeri takih storitev so vsi statusni simboli, od avtomobilov, dragih oblek, ekskluzivnih elitnih klubov itd. Sem sodi vse, kar poudarja to, da naj bi bili več od drugih. Če hočemo zadovoljiti svojo nečimrnost, moramo imeti vseh materialnih dobrin v izobilju, zato lahko postanemo pohlepni in si želimo vedno več, da bi bili pred drugimi, da bi se lahko bahali s svojo uspešnostjo pri nabiranju tuzemskih zakladov, ki dajejo moč in oblast. Tako imajo nekateri milijone na svojih tekočih računih in se sploh ne zavedajo, da jim njihovo bogastvo na drugem svetu ne bo nič koristilo. Zato bogataši pogosto težko umirajo. Ni pomembno, koliko imaš na tekočem računu, ampak kakšen si. Kdor ima Boga za svoje središče, je vedno pripravljen na srečanjem z njim. Zato je bolje, da se trudimo za to, kar ostane in kar molj ne more načeti: večno življenje.

    »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« pravi Pridigar (1,2; 2,21-23). Vse, kar delamo in za kar se trudimo, bo jutri že preteklost. Kar si pridobimo s trudom, modrostjo, spretnostjo in znanjem, zapuščamo tistim, ki se niso trudili za to. Dobra dela pa ostanejo in ta nam odpirajo vrata za vstop v srečno večnost. Kdor se ponižno trudi in dela dobro, se nima česa bati. Njegova dela, ki jih je storil za soljudi in ni pričakoval hvale, oziroma se ni sam hvalil z njimi, pojdejo z njim v večnost. Iskanje svoje hvale vodi v nečimrnost in pogosto tudi v prevzetnost.

    Apostol Pavel nas v pismu Kološanom (3,1-5) nagovarja, naj iščemo to, kar je zgoraj, naj tudi mislimo na to, kar je zgoraj. Zato omrtvimo v sebi to, kar nas vleče k zemeljskim stvarem: nečistovanje, pohotnost, hudobno poželenje in pohlepnost. Predvsem pa ne lažimo drug drugemu. Na kaj se je vredno osredotočiti in vložiti adute, ki jih imamo v rokah? Samo na večnost, ki zanesljivo ostane. Naše življenje je skrito v Bogu in samo on je prava garancija za srečo, ki ostane. Zato pogumno poglejmo v svojo prihodnost, pa čeprav so naše denarnice bolj tanke. Bog je naše upanje in naša moč.

   V evangeliju nas Jezus svari: »Pazite in varujte se pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju, četudi ga ima kdo obilo.« To podkrepi s priliko o nespametnem bogatašu. Ta se ne sprašuje po smislu, ampak misli zgolj pragmatično. Ob izrednem gospodarskem uspehu bo podrl premajhne žitnice in zgradil velike nove. Pri tem pa bo popolnoma prezrl moralno vprašanje in vprašanje smisla svojega početja.  Jezus pokaže, da je njegovo početje popolnoma nesmiselno. Saj ga bo še to noč Bog poklical na odgovor. Lakomnost je nesmiselna, ker hlepi po kopičenju minljivega bogastva. Človek mora umreti in zanj postane brez koristi to, kar si je sebično nakopičil. Hkrati pa čuti neznansko breme na duši, o katerem mora dati odgovor Bogu. Življenje je neznansko pomembnejša resničnost kot bogastvo. Življenje se v smrti prelije v večnost. Premoženje pa ne more za njim. Bogataš ni bogat pred Bogom, če nima dobrih del usmiljenja do ubogih. Tedaj nima zaklada v nebesih. Morda vsaj na videz ni storil nič slabega. Priden je in podjeten. Ljudje ga občudujejo. Vse mu uspeva. Bog pa mu pravi »neumnež«, ker živi samo za minljivo, sebično blagostanje. S to priliko nas Jezus vse vabi, naj se vprašamo: »Kaj je smisel mojega življenja? Vsak dan bolj bogateti? Zagotoviti si uspešno zemeljsko prihodnost? Nasloniti vse svoje bivanje na bogastvo?« Navezanost na denar povzroča v človeku stalen nemir, da hoče imeti vedno več. Takšno sebično življenje gre mimo bistvenega: mimo ljubezni do Boga in do bližnjega. Jezus s priliko vznemirja. Človeka kliče k ozaveščenju, da bi vse svoje premoženje usmerjal v službo ljubezni. Prenašanje teže vsakdanjega dela je na najboljši podlagi tedaj, kadar z njim prinašamo vsakdanjo daritev Bogu za bližnje. Naj nam Gospod pomaga, da bomo znali prav ravnati z dobrinami, ki so njegov dar, da bodo tudi dar za ljudi okoli nas.