Obisk pri Marti in Mariji

    Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

Lk 18,1-10

SLUŽITI Z ODPRTOSTJO

    Če se poglobimo v Božjo besedo te nedelje, lahko izluščimo dve zelo pomembni lastnosti človekovega delovanja. V evangeliju namreč beremo priliko o Mariji in Marti iz Betanije, ki vsaka na svoj način sprejmeta Jezusa. Marta ima mnogo opravkov s postrežbo, Marija pa se usede k njegovim nogam in ga posluša. Podobno stori Abraham, ko sprejme skrivnostne tujce, Sara pa jih postreže. Gostoljubje je v arabskih deželah nekaj, kar spada k hiši. Prebivalci Bližnjega vzhoda so izredno gostoljubni in požrtvovalni do gostov. Predvsem potomci Abrahama so se zavedali, da so bili nekoč tujci in so prišli v obljubljeno deželo, ki so jo prejeli kot dar, zato je Mojzesova postava od njih zahtevala, da so radodarni do tujcev.
    V prvem berilu (1 Mz 18,1-10) smo spremljali očaka Abrahama, ki ob prihodu treh skrivnostnih oseb teče, se podviza in z njim ravno tako Sara in hlapec. Pripravljen je dati na voljo vse, kar hiša premore. Ko so trije gosti že za mizo, ne sedi zraven, temveč je na nogah, pripravljen v vsem postreči. Zavedal se je, da smo ljudje na zemlji samo na vmesni postaji na poti proti cilju, ki je onstran naše stvarnosti. Vsi smo romarji in iskalci svojega mesta na zemlji, zato sta dobrota in ljubezen dva načina ravnanja, ki nam odpirata naslednja vrata, dokler ne dospemo do cilja.

    Kaj oznanjamo na svoji krščanski poti? Kristusa križanega in vstalega, ki je naš največji prijatelj in mu moramo izkazati svojo največjo pozornost. Zato nam mora biti blizu misel apostola Pavla: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,6). Zato se ne bom čudil, če me zadene kakšno trpljenje, kajti ne samo svetli trenutki, ampak tudi žalost in trpljenje sta del naše vsakdanjosti. Vsi smo samo služabniki v Božjem načrtu, zato smemo oznanjati samo Kristusa in nikoli samega sebe.
    V evangeljski pripovedi o Marti in Mariji pa ne gre le za gostoljubnost, ampak za veliko več. Krščansko izročilo je v Mariji videlo ženo, ki je zazrta v svet duhovnosti, zato Jezusa posluša in ga počasti, medtem ko so v Marti videli ženo, ki je vsa predana aktivnosti in delu. Vendar to čisto ne drži. Če gledamo na Jezusa, on ni bil le predan molitvi in češčenju Boga v odmaknjenosti, v hribih ali v puščavi; Jezus je velik del svojega javnega delovanja preživel med vzklikanjem množic, ob stokanju bolnikov, med kmečkim delom in pri ribičih, trgovcih in po palestinskih cestah. V čem bi bil pravi pomen zgodbe o Marti in Mariji? Nesmiselno je iskati odgovore v drugačnih poklicih ali v okoliščinah, kjer se izraža dejavnost dveh žena, temveč je odgovor predvsem v temeljnem obnašanju, s katerim vzpostavljamo odnos do svojega dela. Marija je bila »ob Jezusovih nogah«. V takem položaju so bili pogosto apostoli, ko so poslušali svojega učitelja. V ozadju je torej temeljna potreba, ki mora biti navzoča v vsakem trenutku življenja in v vseh okoliščinah – namreč notranja poslušnost Božji besedi. Marta je popolnoma okupirana od gospodinjskih stvari, kar jo do določene mere že obremenjuje; Marija pa si vzame čas za poslušanje, odprta je za Božje navdihe in skuša razumeti svojo vlogo v luči Božje besede. V vseh okoliščinah, v kateremkoli poklicu ali nalogi, moramo biti odprti za Boga, moramo imeti odprt kanal za notranje poslušanje, ki nas postavi pred Boga in globoke skrivnosti življenja. Ne smemo dopustiti, da bi nas stvari in pehanje za preživetje tako posrkalo vase, da bi nas to obremenjevalo in nas oddaljevalo od končnega cilja, večnega življenja pri Bogu. V vsakršnih okoliščinah ohranjamo srce čisto in odprto za Boga, velikodušno do drugih, jasno v namenih in v poslušanju Božje govorice. Kaj je torej tista »edina stvar, ki je potrebna«? Pretočen mora biti kanal našega duha do Boga in jasno se moramo zavedati, kam smo usmerjeni in kako bomo zastavljeni cilj tudi dosegli. To delajo tudi nabiralci biserov na obalah orientalskih morij: ko se potapljajo do morskega dna, imajo v ustih bambusovo cevko, ki sega na površje vode in omogoča prihod zraka v ribičeva pljuča. Vsi potrebujemo takšnega Božjega vdiha, ko mora biti naša notranjost napolnjena s smislom, ki ga razodeva Bog po svoji besedi. Tudi v počitnicah je lepa priložnost, da si vzamemo več časa za čiščenje tega kanala, da bi lahko Božja beseda zares dospela do nas.