Usmiljeni Samarijan

    Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«

Lk 10, 25-37

UČIMO SE USMILJENJA

    Ljudje smo izredno prebrisani: dobro poznamo svoje pravice, a vedno se zatakne pri dolžnostih. Te bi radi čim bolj spregledali oziroma jih zmanjšali na minimum. Navadili smo se lagodnega življenja in smo gluhi za vse, kar je povezano s predpisi in zapovedmi. Hkrati pa dobro vemo, da za vsako skupno življenje morajo biti določena pravila, sicer zaidemo v nered. Neka lestvica vrednot mora biti in vsi jo moramo sprejemati. Najvišje mora biti postavljena seveda ljubezen, a ne tista koristoljubna, ampak brezpogojna. V tem nam je največji zgled Jezus sam, ki je šel do konca, saj je dal za nas svoje življenje. Današnja Božja beseda nam v ospredje postavlja zapovedi, od katerih je največja zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. V evangeljskem odlomku nam Jezus zelo nazorno pokaže kaj je to brezpogojna ljubezen in kakšne so skušnjave, da bi opustili dejanja ljubezni. Prava ljubezen je samo tista, ki je zmožna odpustiti, ki je zmožna usmiljenja. V tem letu usmiljenja naj nam bo ljubezen usmiljenega Samarijana najvišje vodilo in vzorec odnosa do ljudi: bodisi tistih, s katerimi živimo ali delamo, kot tudi do tistih, ki so na robu družbe, zavrženi, obupani, oropani slehernega človeškega dostojanstva. Prav slednjim moramo posvetiti največ pozornosti in storiti za njih vse, kar zmoremo. To je naš krščanski poklic – usmiljenje iz ljubezni.

    V 5 Mz 30,10-14 beremo: »Poslušaj glas Gospoda, svojega Boga in izpolnjuj njegove zapovedi … z vsem srcem in vso dušo … Kajti zapoved zate ni pretežka in ti ni predaleč.« Zapovedi niso težke, ker so vedno povezane s stvarmi, ki so na dosegu roke. Nekoga lahko ljubiš samo s tem, kar je tvoje: s svojimi talenti, s svojo dobroto, s pripravljenostjo za poslušanje, s prizanašanjem. Daješ lahko le to, kar imaš. In največ dá tisti, ki ne daje stvari, ampak samega sebe. Ne moremo spolnjevati zapovedi, če v srcu nimamo ljubezni, ki ovrednoti naše odnose in naše življenje nasploh.

   Apostil Pavel nam pravi, da je Kristus podoba popolnega človeka in hkrati Boga. On je začetek in konec vsega (Kol 1,15-20). Kdor se ga oklene, ta ima pred seboj prihodnost. To ne pomeni, da so tisti, ki so blizu Bogu rešeni skrbi in težav. Eno pa je res: kdor ima pri reševanju težav Boga ob sebi, bo zanesljivo našel prave rešitve. On je polnost življenja: kdor je v Bogu, ima večno življenje. Ker nas Bog neskončno ljubi, nam želi pomagati na poti skozi življenje. Ko je Jezus hodil po zemlji, je učil, dajal nasvete in vodil svoje učence. Danes dela enako nam po Svetem Duhu, ki nam ga je poslal. Izročajmo mu svoje življenje, svoje odnose, svoje težave, kajti tu je On, da nam z usmiljenjem in ljubeznijo priskoči na pomoč.

    Evangelij postavlja vprašanja: Kaj naj storim, da dosežem večno življenje? Jezus je jasen: spolnjuj zapovedi, predvsem zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Boga je lahko ljubiti, pogosto je težje ljubiti bližnjega, zato se na tem mestu postavi drugo vprašanje, ki je zelo pomembno: Kdo je moj bližnji. Da bi lažje razumeli pove Jezus priliko. Neki človek je padel med razbojnike, ki so ga pustili hudo ranjenega in odšli. Mimo pride duhovnik in se ga v velikem loku izogne, podobno stori levit. Zadnji pride mimo Samarijan, človek, ki so ga judje prezirali, brez vrednosti in človeškega dostojanstva. In kaj naredi ta? Pogledal ga je, zasmilil se mu je, stopil je k njemu in mu oskrbel rabe. Zelo pomembna dejanja ljubezni. Nazadnje ga je peljal na varno in plačal, da ga oskrbijo. Ni se mu gnusil, kot se je duhovniku in levitu, ki sta imela veliko znanja o Bogu, nista pa imela niti trohice ljubezni in sočutja. Morda bi bila tale prilika dobra za izpraševanje naše vesti. Ali smo sposobni pogledati revežu v oči, ki berači na ulici, se mu nasmehniti? To bi še morda nekako šlo, da bi pa stopili k njemu, se ga dotaknili, mu podali roko … To bi bilo verjetno za marsikoga preveč. Preveč smo zaverovani v svoj svet, družino, morda še delovno okolje, drugo pa ni naša stvar. Tako mislimo, čeprav smo Jezusovi učenci, toda Jezus uči drugače, zato nam daje za zgled usmiljenega Samarijana rekoč: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Ljubezen ima različne odtenke, vedno pa je konkretna. Samo dejanja prepričajo sočloveka, da se odpre in verjame. Priložnosti za dobra dela je veliko, samo videti jih moramo. Bodimo usmiljeni, kot je usmiljen naš učenik. On želi, da mu tudi v tem sledimo. Zato ga prosimo, da nam da obilo milosti, predvsem pa, da bi se tej milosti odprli in sodelovali v službi ubogim in zatiranim.