Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev

    Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

Lk 10,1-12

GOSPOD NAS POTREBUJE

    Začele so se počitnice in za nami je praznik apostolov Petra in Pavla, ko škofje posvečujejo novomašnike. Božja beseda današnje nedelje je povezana s poslanstvom: »Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.« To je Jezus naročil učencem, ko jih je poslal oznanjat. Tudi danes Jezus izbira, kliče in pošilja mlade, da požanjejo obilno žetev in napolnijo Božje žitnice. Marsikdo, ki čuti v sebi Božji klic, si zastavlja vprašanje: »Ali sem kot fant, ki bi rad živel svojo mladost v vsej polnosti, primeren za duhovniško službo?« In marsikatero dekle se sprašuje: »Ali me Bog zares vabi, da svoje materinstvo zaživim v redovni skupnosti?« Takšni pomisleki so odveč: Bog tudi danes potrebuje ljudi, po katerih bi rad ponesel svojo ljubezen med tiste, ki ga ne poznajo, so pozabili nanj ali so ga celo zavrgli. Zato pogum: morda Bog potrebuje prav tebe!

    Prerok Izaija (66,10-14) prinaša Božje sporočilo Izraelskemu ljudstvu in posredno tudi nam: »Glej, napeljal bom k njej mir kakor reko, slavo narodov kakor poplavljajoč hudournik … v naročju vas bodo nosili, na kolenih ljubkovali. Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil … videli boste in vaše srce se bo veselilo.« Bog nas ima neskončno rad in želi, da smo srečni in veseli kristjani. Veselje daje nov zagon, zato je zelo pomembno, da s(m)o oznanjevalci veselega oznanila veseli in polni optimizma, saj od Gospoda prejemamo moč za svoje oznanjevanje s pričevanjem, kot tudi z besedo.

    V pismu Galačanom (2,19-20) je apostol Pavel popolnoma jasen. Pove, da je po Kristusovem križu ta svet zanj križan, prav tako pa je po istem križu tudi on križan temu svetu. Če dovolimo Svetemu Duhu, da nam te besede »prevede«, moremo tudi mi razumeti to pravilo, ki ga je Bog po apostolu postavil za kristjane vseh časov: umreti temu svetu in živeti zanj. S čim naj se hvalimo? Samo s tem, kar je Bog naredil iz nas. Če čutimo, da je Bog obupal nad nami, ker se nič ne spremenimo, je napočil čas, da začnemo razmišljati drugače in zaupamo Jezusu, ki nas tolaži: »Dovolj ti je moja moč!«

    Kar dvainsedemdeset učencev naenkrat je Jezus poslal oznanjat evangelij v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Jezus hoče priti v vsak kraj na svetu. Zato so dvainsedemdeseteri učenci po številu simbol Jezusovega apostolata, namenjenega vsem narodom sveta. V desetem poglavju Prve Mojzesove knjige je namreč številka 70 uporabljena za število vseh narodov na svetu. Potem si Mojzes izbere 70 starešin, ki mu pomagajo voditi Božje ljudstvo. Dvesto let pred Jezusovim rojstvom pa 70 prevajalcev prevede Sveto pismo iz hebrejskega v grški jezik, kar omogoči prodor Svetega pisma v vse kraje tedaj znanega sveta. Ko Jezus razpošlje svojih 72 oznanjevalcev, s povišanjem števila 70 na 72, oznani preobilje Božje dobrote, s katero pomaga ljudem vsega sveta. Kar Jezus tu napoveduje s simboličnim številom, to pred vnebohodom izrazi neposredno: »Pojdite po vsem svetu, učite vse narode, krščujte jih in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal.« Ta pohod Jezusovih odposlancev po vsem svetu je pohod ljubezni in nenasilja. Zato se ne ustraši nobenega nasilja, ki jim nasprotuje: »Pojdite kakor jagnjeta med volkove.« Ta postopek radikalno spremeni svet okoli sebe. Znano je, da so se na prve kristjane, kot taka »jagnjeta«, včasih celo sestradane, divje zveri, ki so že po svojem bistvu krvoločne, odzvale tako, da jih v areni niso hotele raztrgati. Kakšna je žetev na Božji njivi oziroma, koliko je še vere v stari Evropi, ki obupuje, ve samo Bog. Ni se treba ubadati z mislijo »ali se še splača biti kristjan?«! Kdor zaupa Bogu in se mu da na razpolago, lahko s svojim zgledom pritegne marsikoga. »Žetev je velika,« ker vsak človek na svetu nosi v sebi hrepenenje po popolni sreči, ki je uresničljiva samo v Bogu. Zato je hrepenenje po Bogu dejansko že v vseh ljudeh, le da se večina zaveda, da je to hrepenenje po Bogu, nekateri pa še ne. Zato so vsepovsod po svetu potrebni dobri razlagalci človekovega duhovnega stanja in Božjega oznanila, ki hoče človeku povedati, da je že zmožen zaživeti z Bogom in da je lahko deležen odrešenja in večnega zveličanja. Kaj je naloga delavcev na žetvi? Že sama navzočnost med ljudmi. Zato: »Pojdite!« v vsa možna okolja, v vse kulture. Cerkev se vgrajuje v različne kulture tako, da ovrednoti vse, kar najde v njih dobrega. Naj nam Gospod pomaga, da bi s svojim življenjem veselo pričevali zanj in prinašali upanje sodobnemu svetu, ki nas kljub vsemu potrebuje.