Rad bi hodil za Jezusom

    Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas.

    Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Lk 9,51-62

GOSPOD NAS KLIČE V SVOJO SLUŽBO

    Hoja za Gospodom mora biti brezpogojna. Duhovni poklic je namreč drugačen od vseh drugih poklicev, ker se zanj ne odločim sam, ampak me Bog izbere in mi ponudi določeno poslanstvo. Božji klic sicer človeka preseneti in je zato začetno izgovarjanje glede nesposobnosti za takšno službo razumljivo. Vendar je treba v določenem trenutku ponudbo sprejeti ali pa jo zavreči. Tretje poti ni, pa čeprav bi mnogi radi bili nekje vmes, sredi užitkov tega sveta in hkrati blizu Bogu. Škoda, da je mnoge svet preveč premamil in so preslišali Božji klic. Krščanstvo je močno v ljudeh, ki hočejo biti pokorni Bogu in se ne izgovarjajo. Ko zmanjka takšnih pričevalcev, je na svetu manj resnične nesebične ljubezni. Današnja Božja beseda nam v ospredje postavlja poklicanost. Bog kliče slehernega človeka k hoji za njim. Na nas je odločitev ali odgovorimo na njegov klic ali pa ga preslišimo.

    Preroki so bili v Stari zavezi glasniki Božje volje. Prva knjiga kraljev (19,19-21) nam prikaže, kako je Bog preko Elija povabil Elizeja na preroško pot. Elizej je bogat mlad človek, ki orje na njivi z dvanajstimi pari volov. In vendar, ko Elija pride mimo in vrže nanj svoj preroški plašč, se odzove tako, kot da je popolnoma nenavezan na svoje bogastvo. Takoj je pripravljen popolnoma spremeniti svoje življenje, torej zapustiti bogastvo in nemudoma iti za prerokom Elijem in biti njegov služabnik: služabnik Božjemu možu, ki je brez premoženja. Elizej je torej duhovno svoboden človek. Kot tak je zelo primeren za Božjo službo. Svet potrebuje ljudi, ki bodo ljubili Boga in se ne bodo bali nobene oblasti. Morda pa Bog pričakuje, da tudi jaz rečem svoj »da« na Božjo ljubezen in stopim pred ljudi kot prepričan kristjan, ki ve, kaj je krepost in kaj je greh in ne naseda neumnim govoricam, da je danes vse dovoljeno.
    Apostol Pavel nam v pismu Galačanom (5,1.13–18) razkrije izreden pomen svobode v krščanskem življenju. Kristus nas je osvobodil, ko nas je odrešil in nam odpušča grehe. Kadar je duša popolnoma očiščena greha, je najbolj svobodna. Čim bolj je kdo v grehih, tem bolj je zasužnjen. Duhovniški poklic je namenjen varovanju in negovanju človekove svobode. Sodobni sužnji so danes tisti ljudje, ki ne brzdajo svojih strasti in si dovolijo vse, kar jim pade na pamet. Kristjan je odgovoren človek, ki pozna samega sebe in zato ne pretirava v svoji drznosti, ampak zaupa v Boga in se ravna po njegovih zapovedih. Le tako lahko ukroti svoje strasti in ostane gospodar samega sebe.
    Evangelij po Luku (9,51–62) nam pokaže Jezusovo svobodo, v kateri ne popusti grožnjam. Svoj načrt evangeljskega oznanjevanja hoče izvesti do konca, čeprav s tem tvega življenje. Zato se je »trdno odločil iti v Jeruzalem«. Torej na smrtno nevaren kraj. Apostoli so dan za dnem sodoživljali, da Jezus vse govori in dela iz ljubezni. Tudi sovražnost dosledno vrača z ljubeznijo. Toda v apostolih so se kljub vzgoji v ljubezni kar naprej skušala uveljavljati grešna nagnjenja. Npr. smrtna maščevalnost nad Samarijani, ker so zavrnili Jezusovo prošnjo, da bi z apostoli v Samariji prenočil na poti v Jeruzalem. Jezus je odločno zavrnil predlog apostolov, da bi se zaradi tega maščevali. Hudo je treba vračati z dobrim. To pomeni, da je treba odpuščati »sedemdesetkrat sedemkrat«. Jezus apostole potrpežljivo vzgaja, da bi bili duhovniki po njegovem Srcu. Da bi hoteli biti brezdomci, zato da bi ustvarjali skupni dom mnogim: »Lisice imajo brloge in ptice gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Šele tedaj ko bo skozi odrešenjski proces vse podredil Očetu in bo Bog vse v vsem, bo dokončan tisti poslednji dom, kjer bo tudi Kristus imel kam »glavo nasloniti«. Duhovniki pa jo že sedaj lahko naslonimo nanj. Gospod je naš počitek. »Hodi za menoj!« kliče Jezus tudi danes. Njegov glas je težko slišati sredi hrupa zabaviščnih parkov in nočnih klubov. Tudi hrup, ki smo ga prinesli v svoje domove s sodobnimi mediji, nas odvrača od tega, da bi prisluhnili glasu v svojem srcu. Treba se je zapreti v svojo sobo, da bomo lahko prisluhnili svojemu srcu, kjer nam je Bog najbližji. Predvsem pa je treba biti velikodušen v svoji dobroti. Jezus je zato ob neki priložnosti dejal: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!« Naj nam Gospod pomaga, da bi mogli prisluhniti njegovemu glasu v svojem srcu in se odpreti milosti, ki jo daje v izobilju in predvsem zastonj, ker nas ima neskončno rad.