Grešnici je odpuščeno

    Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.« In Jezus mu je odgovoril: »Simon, nekaj ti moram povedati.« On pa mu je rekel: »Učitelj, povej.« »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si presodil.« In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi!« Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila! 

Pojdi v miru!«

Lk 7,36-50

GOSPOD USMILJENO ODPUŠČA

    Človekove želje večkrat ne poznajo meja: želimo si vse, kar je možno, pri tem pa mnogokrat ne pomislimo, kaj je dobro za nas in kaj ne, kaj je dopustno in kaj prepovedano. Mnogi se celo tolažijo z mislijo, da je vse dovoljeno in da greha ni več. Vendar se motimo: ustvarjeni smo, da delamo dobro in da Božjo ljubezen, ki je izlita v naša srca, posredujemo naprej. Ni vse zlato, kar se sveti in zato so lahko mnoge stvari škodljive zame in posredno za druge, ki so ob meni. To se še najbolj čuti v skupnosti, ki je temeljna, v družini. Tam moramo biti zelo previdni, kajti kar je Bog združil, človek nima pravice razdirati. Zato imejmo pod oblastjo svoje želje in strasti, da nam ne bo kdaj žal. Pav o tem nam govori tudi današnja Božja beseda. Kralj David, se je hudo pregrešil, saj je poskrbel, da je mož lepe žene, s katero je grešil, padel na bojišču, da bi se z njo poročil. David verjame preroku Natanu, ki ga svari. Žal mu je, da je storil nekaj tako podlega. Bog mu greh odpusti, vendar posledice greha ostanejo. Jezus odpusti tudi veliki grešnici, o kateri beremo v evangeliju, zaradi ljubezni, s katero je pristopila do Jezusa. Dobro je poznala svojo šibkost in zmoto, vendar je upala in ljubila. Zaupala je v Božje usmiljenje, ki se je utelesilo v Jezusu Kristusu. Ni se zmotila. Jezus jo je odrešil njenih grehov, osvobodil jo je vpliva zla, ker je odprla svoje srce, da je vanj mogel izliti božansko ljubezen, ljubezen, ki rešuje.

    David je imel Božji blagoslov kot kralj, vendar ni bi zadovoljen s tem, kar mu je Bog poklanjal. Poskrbel je za smrt Hetejca Urijaja in vzel njegovo ženo sebi za ženo. S tem se je prekršil proti Bogu in tudi proti bližnjemu. Sledila je kazen, ki si jo je zaslužil. Takole pravi odlomek iz druge Samuelove knjige (12,13): »David je rekel Natánu: ˝Grešil sem proti Gospodu.˝ Natán je rekel Davidu: ˝Gospod ti je tudi odpustil greh – ne boš umrl.˝« David se je pokesal in usmiljeni Gospod mu je odpustil. Kako pa je z nami? Nič drugače: ko se pregrešimo proti Bogu in proti bližnjemu, moramo sprejeti kazen in se spokoriti. Božje zakonodaje si nimamo pravice prilagajati.

    »Človeka ne opravičijo dela postave, ampak edinole vera v Jezus Kristusa,« je apostol Pavel pisal Galačanom (16,19). Če ne bi bilo tako, Jezus ne bi prišel k nam kot odrešenik. To ne pomeni, da naša dobra dela niso potrebna, ampak samo to, da je prava vera vedno podprta z dobrimi deli in na tak način postane konkretna in učinkovita. Dobra dela morajo biti storjena iz ljubezni, v duhu Jezusovega nauka in njegovega zgleda.

    V evangeliju nam Jezus želi povedati, da smo vsi Božji otroci in pred Bogom ni razlike med dobrimi in slabimi, med moškimi in ženskami, med eno raso in drugo. Božjega otroštva si nismo zaslužili s svojimi zaslugami, ampak nam je bilo podarjeno. Ko se tega zavedamo, smo sposobni vsak na svoj način Boga častiti in se mu zahvaljevati. Grešna žena, ki so jo »pravičniki« obsojali, poniževali in zaničevali je zbrala pogum in padla k Jezusovim nogam in mu jih umivala s solzami osebne stiske in obžalovanja, zavedajoč se svoje zgrešene življenjske poti. Farizeji so se pohujševali, češ da Jezus ne ve, kdo je ta žena. Zato Jezus taktno vpraša Simona, kdo bo gospodarja bolj ljubil: ali tisti, kateremu je odpustil velik dolg, ali tisti, ki mu je odpustil manjši dolg? Vsakomur je jasno, da tisti, ki mu je bilo več odpuščeno. Hotel je povedati, da Bog odpušča vse grehe, ne glede na količino in težo, edino merilo je ljubezen, ki je odgovor na Božjo ljubezen. Božja merila so bistveno drugačna od naših, kajti zanj je bistvena dobrota in ljubezen. Usmiljeno odpušča vsakomur, ki mu je žal slabih dejanj, besed in misli in je ponižnega srca. Jezus grešnici jasno pove, da jo je rešila njena vera, saj je verjela, da ji Jezus more pomagati in ji odvzeti vso to težo, ki so jo povzročili njeni grehi. Tudi mi smo včasih v takšnem položaju, ko težko nosimo breme, ki nam ga nalaga življenje, ko smo pobiti v srcu in ne vidimo preko kupa problemov, ki so se nabirali daljše obdobje. Rešitev je Jezus. Če mu z vero zaupamo in predamo svoje težave v njegove roke, bo vse drugače. Toda težave so velikokrat posledice naših napačnih želja in dejanj, ki smo jih naredili. Najprej se moramo ločiti od navezanosti na slaba dejanja in navade, šele potem bo možna osvoboditev. Jezus nas vabi. Približajmo se mu, ne glejmo, kaj bodo rekli ljudje, ampak zaupajmo v njegovo vodstvo in ga prosimo, da nam pomaga.