Jezus obudi mladeniča v Nainu

    Nato je šel v mesto, z imenom Naim, in z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko pa se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Gospod videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosivci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« In mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi. In vse je obšel strah in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo«. In ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.

Lk 7,11-17

NAŠ BOG JE USMILJEN

    Bolezen je ena od oblik trpljenja. Pravo življenje je vedno v nekem nastajanju in hkrati v odhajanju. Umiranje je proces, na katerega se prilagajamo iz dneva v dan, dokler ne napoči trenutek zadnjega slovesa s tega sveta. Vse to doživljamo z neko otožnostjo in žalostjo. To je občutil tudi Jezus, zato ni le ozdravljal bolnih, ampak je tudi obujal od mrtvih. Ko z vero sprejemamo ta življenjski proces, lažje razumemo končno slovo s tega sveta. Za kristjana zemeljski konec ne sme biti tragičen, ker verujemo v Jezusa, ki je vstal od mrtvih in tudi nam zagotavlja večno življenje. Današnja Božja beseda nam spregovori o dvojni obuditvi od mrtvih. V obeh primerih se matere zasmilijo, tako Eliju kot Jezusu. Iz usmiljene ljubezni in sočutja se odločita, da vsak po svojih močeh pomagata. Dejavna ljubezen je redna pot, na kateri se v človeškem prizadevanju razodeva Božja bližina. Izredni dogodki, ki opozorijo na Božjo navzočnost, pa so čudeži. Obuditev od mrtvih v odlomku iz prve knjige kraljev (17,17–24) in obuditev od mrtvih v evangeliju po Luku (7,11–17) sta samo na videz čisto podobna. V resnici pa se radikalno razlikujeta.

    Prerok Elija krčevito prosi Boga, naj oživi mrliča, Jezus pa ga oživi sam in s tem izpriča, da je Bog. Zoper Elija vdova izreče zelo hude in krivične očitke. Ker je kot gost stanoval za nekaj časa v njeni hiši v gornji izbi in je njen sin zbolel in umrl v času njegovega obiska, mu je očitala, da je kot prerok samo zato prišel v njeno hišo, da je izvedel Božjo kazen za njene grehe. Zanimivo je, da Elija ni izgubljal časa s tem, da bi se branil in dokazoval, kakšno krivico mu je storila. Pač pa se takoj loti dejanja, ki je vdovo veliko prej prepričalo, da je v zmoti in da je do njega krivična. Mrliča je vzel iz njenega naročja, ga nesel v gornjo izbo, ga položil na svojo posteljo in z vsem bitjem po posebnem obredu krčevito prosil Boga, naj ga oživi. Bog je Elija takoj uslišal. Prerok je živega sina vrnil materi. Mati pa je takoj izrekla veroizpoved, s katero se je odrekla prejšnjim krivičnim obtožbam preroka. Božji čudež jo je takoj prepričal, da Bog ni maščevalen in da prerok ni v službi maščevanja, ki ubija, ampak da Bog z njo v nesreči sočustvuje in ji pomaga. Podobno z njo sočustvuje tudi prerok in ji s pretresljivo molitvijo izprosi Božji čudež.
    Jezusova obuditev mrliča pred Naimom, pa je bistveno drugačna. Jezus je Bog, zato ne nastopa kot navaden prerok, ampak suvereno deluje s svojo Božjo močjo. Pokaže, da je Bog sočuten do človeka. Vdova, ki ji je umrl edinec, je postala v družbi brezpravna, nezaščitena. Kot taka se Jezusu zasmili in ji čudežno obudi mrtvega sina, ki ga že nesejo k pokopu. To ni samo potrditev velikih del, ki jih je Jezus storil v svojem javnem delovanju, ampak tudi tega, kako sočuten in dobrohoten je bil ob srečevanju s človeško bedo in trpljenjem. Jezus je oznanjal Božje kraljestvo; bil pa je tudi zelo pozoren na to, kar se je dogajalo okrog njega. Opazil je mater, ki je žalostna spremljala pogrebni sprevod svojega edinca. "Ko jo je Jezus zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: 'Ne jokaj'!" Po besedah: "Mladenič, rečem ti: Vstani!", se je "mrtvi dvignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi". Evangeliji, zlasti Lukov, opisujejo dejanja, ki razodevajo, kako je Jezus s posebno ljubeznijo gledal na bolne, s katerimi se je srečeval in jih je ozdravljal. To je znamenje, po katerem ga lahko ljudje prepoznavajo. Jezusove besede in  njegova dejanja, ki jih potrjujejo, zagotavljajo, da Bog ni neobčutljiv za človeško trpljenje; on je blizu tistim, ki trpijo. Bog nas v trpljenju ne pozablja. Jezus, v katerega zaupamo, trpljenja ni videl kot zanikanje Božje dobrote, ampak je bilo zanj orodje, izraz njegove ljubezni do Očeta. Vsi njegovi čudeži, posebej še obujanje mrtvih, so ne samo izraz Očetove in Jezusove ljubezni do trpečih, ampak je v njih še drug pomen. Kamor pride Jezus, ki ga evangelist Luka imenuje Gospod, to je vsemogočni Bog, tja pride življenje in vstajenje. On je življenje in vstajenje. Smrt zato ni zadnja postaja življenja, ampak je naš odhod v bivanje z Gospodom. Zato je tako pomembno, da iščemo razloge za svojo vero ter da prosimo za dar vedno večje vere.