Jezus hvali stotnikovo vero
Tisti čas je Jezus končal vse svoje besede pred ljudstvom, ki ga je poslušalo, in prišel v Kafarnáum. Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag. Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in rešil njegovega služabnika. Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili: »Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sezidal.« Jezus je šel z njimi. Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom: »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho. Zato se tudi sam nisem imel za vrednega, da bi prišel k tebi, ampak reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Tudi jaz moram poslušati ukaze pa tudi sam imam vojake pod seboj in rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in storí.«
Ko je Jezus to slišal, se je začudil nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega.
Lk 7,1–10
MOČ VERE JE NESKONČNA
Večina meni, da v nekaj moraš verovati, ni pa toliko važno, kakšna je tvoja vera. V tretjem tisočletju smo zelo tolerantni in nočemo drugemu vsiljevati svojega prepričanja. Vsakdo naj se odloči tako, kot mu je najbolj prav. In potem se čudimo, če živimo v velikem neredu in se bojimo drug drugega. Eden od razlogov je tudi ta, da nas ohlapnost glede vere ne osrečuje, ampak nas naredi notranje prazne. Med nami je zato veliko takih, ki so brez duše in se na njih ne moreš zanesti. Treba je stopiti korak nazaj, se strezniti in postati odgovoren kristjan. Naše obnašanje ni izolirano, ampak prinaša s seboj posledice: drugi ob nas lahko zaradi našega lepega ali slabega zgleda postanejo boljši ali slabši. Bog želi, da se spremenimo in vzamemo vero zares, da verujemo, kot je veroval stotnik v evangeliju. Ob tem pa je zelo pomembno, da se zavemo, da je Bog tisti, ki je neskončno svet in vsemogočen, mi pa smo le ljudje, krhki, nestanovitni, pogosto nezaupljivi in polni raznih slabosti. Zato še toliko bolj potrebujemo njegovo milost, ki nam pomaga okrepiti našo vero in zaupanje v Boga in človeka ter z ljubeznijo graditi odnose.
Ne smemo pozabiti, da so imeli takrat Judje vsa druga ljudstva za drugorazredna, sebe kot izvoljeno ljudstvo pa so smatrali za večvredne. Uresničitev obljube, da bodo vsi pogani prišli v Jeruzalem častit Boga, ki ga bodo spoznali preko Judov, je bila oddaljena daleč v prihodnosti. Res je, da so že takrat živeli tujci, ki so se bali Boga. Kakor hitro so sprejeli judovsko vero, so prenehali biti sovražniki. A kljub temu so bili do njih zadržani in niso smeli vstopati v njihove hiše. Zaradi tega sam rimski stotnik Jezusa spomni, da ne sme vstopiti v njegovo hišo. S tem je pokazal, kako močno spoštuje judovske predpise. Jezus to mejo upošteva. S tem nam evangelist pove, da bo šele po Jezusovem križanju v Jeruzalemu vse človeštvo lahko postalo Božje izvoljeno ljudstvo. Hkrati pa želi pokazati, da življenje v polnosti kljub zunanjim mejam pride tja, kjer je vera. Resnični tempelj pravega Boga pa je Kristusovo telo in njegova oseba. Apostol Pavel nam zagotavlja, da rešuje le vera v Jezusa Kristusa križanega, ki obnovi človeštvo s svojim sinovskim duhom Resnična vera je torej v zaupanju v moč Jezusove besede. V njem Gospod pokaže, da je usmiljen. Jezus je veliko Božje ime in močna roka, ki stori vse, za kar tujec k njemu kliče, kakor pravi prvo berilo iz Knjige kraljev. Ljubi prijatelje in dela dobro ter odpušča sovražnikom. Močna je do nas njegova ljubezen in njegovo usmiljenje, kakor moli psalm. Zato Jezus ozdravi služabnika poganskega stotnika. Stotnik je uradno za Jude sovražnik in grešnik, čeprav jim je zgradil shodnico. Kljub vsemu je stotnik dober do ljudi, kar pomeni, da je pripravljen sprejeti odrešenje. Veruje v judovskega Boga, a nima pravice, da bi bil v polnosti del izvoljenega ljudstva.
Stotnik doživlja prav to nezadostnost, zato nam ga Jezus daje za zgled vere. Spomni se, da so mu drugi pripovedovali o Kristusu. Po njih je Kristus lahko prišel k njemu in enako lahko prihaja tudi k nam z močjo svoje besede. V skrajni stiski se obrne na Jezusa, a se hitro zave, da je ošaben: »Kdo sem jaz, da lahko zahtevam, naj Gospod pride k meni in stori, kar ga prosim?« Stotnik se zaveda, da ni vreden, da bi Kristus prišel k njemu. Doživlja globoko spoštovanje do Boga in svojo majhnost pred njim. Prav ta drža še okrepi njegovo zaupanje v moč Jezusove besede. V njem se zgodi kvalitativni preskok vere. Sposoben se je odpovedati Jezusovi telesni navzočnosti. Zaupa, da je dovolj že njegova beseda, tudi če ni navzoč. Doživlja, da je Bogu vse mogoče. Zato ga Jezus postavi za zgled vere tudi nam. Začetek naše vere je torej ugotovitev, da smo ujeti v zlo in omejenost, da smo tik pred koncem, da bomo umrli in smo potrebni rešitve. Vera se rodi v naši potrebi, da bi se danes dobro počutili in da nam to počutje v prihodnje ne bi bilo odvzeto. Končnost, ki jo doživljamo in se je zavedamo, nas ves čas ogroža. V nas prebuja tesnobo, hkrati pa nas žene v nenasitno lakoto po življenju. Doživljamo nenehno protislovje: smo praznina, ki jo lahko zapolni le Bog.
Evangelij nas želi okrepiti v veri, da je Beseda zanesljivo učinkovita, če ji zaupamo. Če Bogu zaupamo, imamo nesluteno zmožnost. Naša vera in zaupanje v Njegovo Besedo sprosti Božjo moč. Zato je tako pomembno, da vsak dan znova kličemo: »Verujem, pomagaj moji neveri.«