Delovanje Svetega Duha

    Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega in oznanjal vam. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo jemal iz mojega in oznanjal vam.

Jn 16,12-15

V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA

    Kakšen je Bog? Kateheti se velikokrat srečujejo s tem vprašanjem pri verouku. Otroci so zvedavi, radi bi vedeli, kakšen je Bog, ki nam zapoveduje, kako moramo živeti. Tudi apostoli so Jezusu postavili vprašanje: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« In Jezus jim je odgovoril: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« S tem odgovorom so bili zadovoljni, ker so vedeli, da jih ima Jezus rad in zato Bog Oče ne more biti drugačen. Ustvarila nas je neskončna, vsemogočna ljubezen in k tej ljubezni se vračamo. To je največ, kar lahko rečemo o Bogu in to je Jezus potrdil s svojim življenjem, ko je za nas umrl na križu. Za ta neskončni dar se zahvaljujemo, ko vsak dan molimo: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.«

   Kam meri starozavezna poosebljena Modrost v knjigi Pregovorov (8,22-31)? »V začetku«, kar pomeni v Božji večnosti, že ne glede na obstoj sveta obstaja pri Bogu Modrost. Bog »ima« Modrost. »Od vekomaj« je »zasnovana«, »spočeta«. Sodeluje pri stvarjenju. Je Božji »ljubljenček«, »se veseli«, »se igra«. Ljubi ljudi: »Moje veselje je bilo pri človeških otrocih.« Bog se nam razodene kot neskončna modrost, ki je povezana z ljubeznijo. Prava modrost je v tem, da je vse, vesolje in sleherno življenje v nekem redu in ima svoj smisel. In Božja ljubezen je tista, ki daje vsemu pridih dobrega, lepega in smiselnega. Starozavezna Modrost ima nastavke za razodetje Svetega Duha.
   Apostol Pavel je pisal Rimljanom (5,1-5), naj se ne zanašajo preveč nase, ampak naj bodo močni v veri, ki nas opravičuje. Samo vera nam odpira vrata k Bogu, ki izliva v naša srca svojo ljubezen, da smo lahko zazrti v naš končni cilj z velikim upanjem. Bog je naš cilj in nekoč ga bomo gledali iz oči v oči. Bog nas ne neha ljubiti tudi, če grešimo. Po spravi, ki nam jo omogoča Kristus, smo po njegovi ljubezni »opravičeni iz vere«, kajti z vero mu odgovorimo na njegovo ljubezen.
   To čudovito odrešeno stanje pa nikakor ni kakšna romantika, ampak smo postavljeni v trdo realnost zemeljskega življenja, kjer v potu svojega obraza jemo svoj kruh. Toda ker smo odrešeni, smo stopili v možnost, da ob trdotah in stiskah ne tarnamo, ampak »se celo ponašamo s stiskami«. Tedaj smo stopili na posebno pot ljubezni, ki je svetu tuja. Če stisko z naklonjenostjo sprejmemo kot priložnost, da svoj križ nosimo za Kristusom in z njim rešujemo druge, potem »stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje«. Ta pot spremeni slog našega življenja. Dejavna ljubezen do tistih, ki nam škodujejo, prežene mrkost in iz srca prihajata vedrina in mir. Čeprav nas kdo za dobroto kaznuje, od nje ne odnehamo. To stori »Božja ljubezen, izlita v naša srca po Svetem Duhu«. Sveto pismo povezuje vse krščanske Cerkve. Vse iz njega sprejemajo nauk o Sveti Trojici. Vendar v Svetem pismu Stare zaveze še ni spoznanja o treh Božjih Osebah, v Novi zavezi, pa še ni izraza Sveta Trojica in tudi ne sistematične razlage tega nauka. V Stari zavezi lahko vidimo tri Božje Osebe samo od daleč rahlo nakazane. V Novi zavezi pa so razločno navzoče. Spoznamo edinstveni odnos med Očetom in Sinom ter Svetim Duhom. Podano je prakrščansko izkustvo, da poveličani Kristus ostaja v Cerkvi navzoč po Svetem Duhu, ki ga je poslal. Molitve so v bogoslužju sestavljene tako, da izražajo troedinost Boga, zlasti v zaključkih: Npr.: »Po našem Gospodu, Jezusu Kristusu, Tvojem Sinu, ki s Teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.« Cerkev vse zakramente podeljuje v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Življenje dolgujemo troedinemu Bogu. V Njem vidimo svoj zadnji cilj. Naše življenje je smiselno, ker je utemeljeno v Božji ljubezni, v skrivnosti Svete Trojice. Skrivnost verske resnice o troedinemu Bogu se odpre našemu umu ob strukturi krščanske veroizpovedi. Bog Sin se nam pokaže kot »Bog za nas«, ko izkusimo njegovo odrešenje. Sveti Duh se nam pokaže kot »Bog v nas«, ko ga izkusimo v njegovih darovih in sadovih. Bog Oče pa se nam pokaže kot Bog, ki je »naš Stvarnik«. Z vero vračamo ljubezen Očetu, katerega večne ljubezni smo deležni po Sinu in Svetem Duhu. Naj nam bo zgled ljubezni in enosti Svete Trojice luč v naših medsebojnih odnosih, saj je prav to Jezus prosil Očeta, da bi bili vsi eno in da bi se ljubili med seboj. Prosimo Gospoda, naj nam da to milost, saj bomo tako izpolnili njegovo željo.