Jezusova velikoduhovniška molitev

    A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bodo vsi êno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama êno, da bo svet veroval, da si me poslal ti. In jaz sem jih dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo êno, kakor sva midva êno. Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma êno, tako bo svet spoznal, da si me poslal ti in da sem jih ljubil, kakor si ti mene ljubil. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz: da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče! Svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal; in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih.«

 Jn 17,20-26

DA BI BILI ENO

   Kdo sem? Kakšen smisel ima moje življenje? Vprašanja o vrednosti človeškega življenja so zelo pomembna, a odgovori so zelo različni. Treba je priznati, da je danes v ospredju posameznik, ki vse presoja pod vidikom koristnosti. Prva Cerkev pa je čutila, da je krščanski poklic nekaj, kar človeka osvobodi njegove ozkosrčnosti in mu odpre široka obzorja služenja drugim. Živim, ker me je Bog vzljubil in poslal, da pomagam dovršiti to, kar je on začel. Zato ne živimo zase, ampak za druge. Mi smo podaljšana Božja roka, ki rešuje. V četrtek smo praznovali praznik Gospodovega vnebohoda. Jezus odhaja, da nam prostor pripravi. Naše zemeljsko življenje je prehodno. In smrt je prehod. Ne tragični nič, ampak veličasten prehod. Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi ne tarna o tragičnosti človeka, ne žaluje nad zemeljsko minljivostjo, ampak se zazira v prihodnost: na vstop v Očetovo veličastvo. Vendar Jezus ne misli predvsem nase, pač pa v molitvi izraža živo skrb za ljudi. Ne bo jih zapustil samih, ampak jih bo ob koncu njihovega zemeljskega življenja vzel s seboj v nebesa. S to molitvijo nam Jezus pomaga, da bi verovali, da nas Bog ljubi iz svojega bistva. Kakor ljubi Oče Sina, tako ljubi tudi ljudi. Zato velja tudi, da kakor Sin ljubi Očeta, ljubi tudi ljudi. In kakor Sveti Duh ljubi Očeta in Sina, ljubi tudi ljudi.
   Diakon Štefan je bil zaljubljen v Jezusa, zato mu nobena stvar ni bila težka. Govoril in delal je tako, kot ga je vodil Sveti Duh. O tem nam spregovorijo Apostolska dela (7,55-60). Njegov prehod je izrazit primer navzočnosti Božje ljubezni v najstrašnejšem trenutku, v mučeništvu. To povedo besede »poln Svetega Duha«. V tej navzočnosti Božje ljubezni, ki ga je prepajala, je pričal za vero, odpuščal morilcem in umrl. Nikakršne tragike ni izražal. Narobe. Izražal je popolnoma trdno vero, da njegova smrt ni brezno niča, ampak veličastni prehod v večno življenje. »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« »Ne prištevaj jim tega greha!« Umrl je za svoje mučitelje brez grenkega priokusa. Z veličastno zavestjo: prehod je tu. Sledili bomo torej Jezusovemu prehodu k Očetu, kajti sprejeli smo njegovo oznanilo, da nas Bog ljubi. Že na zemlji smo vpeti v skrivnostne vezi Božje troedine ljubezni. Večna ljubezen med Božjimi Osebami vključuje tudi ljubezen Boga do ljudi.
   V evangeliju Jezus prosi svojega Očeta: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličanstvo ...« (Jn 17,24). Tudi danes nas navdaja veselje ob Jezusovih besedah, ki jih izreka Očetu zame in za vse svoje. Silno pomemben trenutek je to, saj se pred svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem poslavlja od svojih učencev. Uči jih, spodbuja, tolaži, opominja, daje jim zadnje napotke za življenje z njim in v njem, novo zapoved medsebojne ljubezni. Potem pa se obrne naravnost k svojemu Očetu in ga prosi zanje in za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vanj. Prosi ga, naj jim zagotovi »rezervacijo« za nebesa. Jezus želi, še več, hoče, naj bomo tudi mi z njim tam, kjer je on. Ali smo ganjeni ob tej Jezusovi želji ali morda pretreseni ob tem njegovem hotenju? Pomislimo: nebesa so naša, če le hočemo! Še prej pa Jezus prosi svojega Očeta, da bi bili eno. Tako eno, kot je eno Oče v njem in on v Očetu. Da bi svet veroval, da ga je on poslal, in bi se po tej veri vsi mogli zveličati. Biti eno v njem in med seboj. Ojej, to je pa malce trši oreh! Vsi, ki živimo v kakršni koli skupnosti, to dobro izkušamo, kajne? Pa naj bo to družinska, župnijska, redovna ali delovna skupnost. Na dan prihajajo prikrite in manj prikrite želje po uveljavljanju lastnih navad, pogledov na stvari, stališč, načina razmišljanja in ravnanja. Edinost doživljamo kot mozaik, ki ga moramo vedno znova in znova potrpežljivo sestavljati. Ampak odnehati ne moremo in ne smemo, ker nam Jezus zagotavlja, da je edinost mogoča. Saj nam daje svoje življenje, ki je Edinost sama, Sveta Trojica. V moči tega življenja moremo vedno znova začenjati. Kajti rezervirati moramo nebesa še za koga, mar ne? Kot jih je rezerviral sv. Štefan, ki je, umirajoč, molil za svoje ubijalce: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Da, odpuščanje! To je vezna »malta« v stavba medsebojne edinosti. Marljivo jo moramo uporabljati, da bo stavbi trdna in dobra. Da bi po našem prizadevanju za edinost z Bogom in med seboj za vse ljudi napočil trenutek, ko bo mogel vsak vzklikniti z vero in hrepenenjem: »Amen, pridi, Gospod Jezus!«