Jezus obljubi Svetega Duha

    Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me pa ne ljubi, ne spolnjuje mojih besed. In besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam razodel, ko sem bil pri vas; Tolažnik Sveti Duh pa, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ‚Odhajam in pridem k vam‘. Ko bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, zakaj Oče je večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi.

Jn 14, 23-29

ZAPOVEDI SO PRILOŽNOST

    Kaj se bo zgodilo z veselim oznanilom  po Jezusovem dokončnem odhodu s tega sveta? S tem vprašanjem se niso ubadali le apostoli, ampak je v prvi vrsti o tem razmišljal Jezus sam in zato želel učence pripraviti na svoj odhod. Obljubil jim je, da jim bo poslal Svetega Duha, ki jih bo vodil in poučil o vsem, kar je potrebno za večno življenje. To je edina garancija, da je krščanstvo močno in trdno tudi v tretjem tisočletju. Hkrati je ta vesela novica tudi vabilo, da smo odprti za delovanje Svetega Duha, da se mu pustimo voditi in da naredimo vse, da bi bilo Božje kraljestvo na zemlji trdno in zatočišče za vse, ki potrebujejo odrešenika. Jezus pravi, da ljubezen do njega vodi k izpolnjevanju njegovih zapovedi in to izpolnjevanje kaže na ljubezen do njega. Antična ljudstva - in med njimi Izrael - so v ta krog vključila tudi sámo razodetje zapovedi. Ko je Bog svojemu ljudstvu razodel zapovedi, jim je izkazal neprecenljivo milost: tako vedo, kako mu morejo ugajati in česa naj se izogibajo. Kljub temu jih Izrael ni izpolnjeval, zato je moral v izgnanstvo. Jeremija pa trdno veruje, da jih bo Gospod rešil in tako bo Izrael stopil v novo zavezo, v kateri bo Gospodova postava zapisana v njegovem srcu. V Jezusovem srcu je bila zapisana in v njegovi daritvi je bila izpolnjena v vsem svojem pomenu. Odslej je on sam merilo zapovedi: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!«  Kakor on … On sam ljubi po učencih, ki ga ljubijo in se držijo njegovih zapovedi.

    Apostolska dela (15,1-2.22-29) poročajo o tem, da so nekateri ljudje begali kristjane, ko so učili, da se morajo dati obrezati, ker sicer ne morejo biti odrešeni. Zato so apostoli in strešine poslali k njim Juda in Sila, da sta sporočila skupnosti, da jim ne nalagajo nobenega dodatnega bremena. Jezus nam ne postavlja pogojev. Pri njem je vsak dobrodošel; vsakega sprejema takšnega, kot je, in mu ponudi svojo roko. To je veselo oznanilo, da smo pri Bogu vsi enaki, ker on ne dela razlik.

    Apostol Janez nam v knjigi razodetja (21,10-14.22-23) pripoveduje o svojem videnju nebeškega Jeruzalema. Kakšna bodo nebesa ali nebeški Jeruzalem? Janez ga vidi v veličastnem sijaju, kakor kristalni jaspis. Popolnosti namreč ni mogoče omejevati in spraviti v človeško govorico. Neskončna ljubezen je podobna nenehnemu žuborenju potoka, ki nikoli ne usahne. Bog je največ, kar si lahko zamislimo, zato ga vzljubimo in sprejmimo kot svojega sopotnika.
    Kdor ljubi bližnjega, se bo trudil, da mu bo ugajal in mu bo hudo, če ga bo razžalil ali mu storil krivico. Do bližnjega bo tako pozoren, da bo izpolnil, za kar ga bo drugi prosil. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi,« pravi Kristus v današnjem evangeliju. Te besede vržejo novo luč na zahteve nekaterih sodobnikov, naj se odpravi vrsta zapovedi. Drugi podobno trdijo, da zapovedi sploh niso več potrebne. Zunaj konteksta ljubezni je to res. »Če prihaja vse manj ljudi v cerkev, bi lahko malo omili zapoved, da ne bi bilo treba hoditi vsako nedeljo k maši,« trdijo nekateri popularni »sodobni reformatorji«. Toda,  če je vse manj ljudi v cerkvi, ni treba odpraviti zapovedi, ampak med ljudmi poživiti ljubezen do Boga in cerkve bodo polne. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« Ljubezen je stvar odnosa. Kdor bo imel z Bogom osebni odnos in ga bo ljubil, ga bo poslušal. Problem upadanja duhovnih poklicev in razpadanja zakonov ni problem zapovedi, ampak se poraja zato, ker ljudje nimajo osebnega odnosa do Boga. Je pa tudi tragika sodobnega, zlasti mladega človeka, ki ne izkuša več, da ga Bog ljubi in da lahko iz te ljubljenosti naredi nekaj velikega v svojem življenju. Temeljna težava ni v celibatu ali zakonski zvestobi, ampak v dejstvu, da ljudje niso več sposobni življenjske odločitve, ker se ne čutijo ljubljene. Z ukinitvijo zapovedi ne bi rešili ničesar, z oznanilom Božje ljubezni pa marsikaj. Ne izpolnjujemo zapovedi zato, da bi nas Bog ljubil, ampak zato, ker nas ljubi. Ker nas Bog ljubi in smo izkusili njegovo ljubezen, izpolnjujemo njegove zapovedi. »Podlaga« za izpolnjevanje zapovedi je prav izkustvo, da nas Bog ljubi. Ljubezen poraja ljubezen, zato smo tudi mi sposobni ljubiti drug drugega.