Nova zapoved

    Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

Jn 13, 31-35

LJUBIMO DRUG DRUGEGA

    Pot do poveličanja vodi skozi trpljenje. Velikonočna skrivnost namreč vključuje Jezusov sodni proces, njegovo trpljenje, smrt na križu in vstajenje. Trpljenje in smrt spadata k življenju in ju ne moremo jemati le kot modni dodatek. Oboje je navzoče vsak trenutek, zato vedno nekaj izgubljamo in hkrati ponovno začenjamo. Pomlad, ki se je razcvetela v vsej polnosti, nam govori o veliki skrivnosti umiranja in prehajanja v novo življenje. To nas utrjuje v veri in upanju, da so nebesa resničnost, ki je pripravljena za vse, ki se oklepajo Boga in mu sledijo. Tudi Božja beseda te nedelje govori o tem, da življenje na zemlji ni lahko in preprosto, ampak moramo iti skozi velike preizkušnje, da dospemo k Očetu, ki vse dela novo, ki bo obrisal solze z oči slehernega izmed nas, kajti tisto, kar nam je pripravil, je veličastno, saj bomo živeli v ljubezni in veselju, predani drug drugemu in Bogu. Zato nam daje Jezus novo zapoved, da se ljubimo med seboj, da živimo skupnost ljubezni tako močno, da bodo vsi spoznali, da pripadamo Božjemu kraljestvu, ki ga skupaj s svojim Učiteljem gradimo že na zemlji. Jezus nam je dal zgled, kako naj živimo.

    V Apostolskih delih (14,21-27) beremo, da sta apostola Pavel in Barnaba govorila množici, ki ju je poslušala: »Skoz veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.« Tudi nas spodbujata, da se v težavah in stiskah oziramo na Križanega, ki ni ostal v hladnem grobu, ampak je na velikonočno jutro vse presenetil z novico: »Mir vam bodi! Ne bojte se!« Ni razloga, da bi se bali, saj je z nami Kristus in nas spremlja na naši poti. Zato pa je prav, da drug za drugega molimo in svoje brate in sestre priporočamo Bogu, predvsem pa je potrebno moliti za duhovnike in škofe, da bi bili odprti za Božjo milost in podprti v oznanjevanju vesele novice, da nas Bog ljubi.

    Apostol Janez nam v knjigi Razodetja (21,1-5) razkriva fascinantno novico, da je videl novo nebo in novo zemljo, popolnoma drugačno od te, ki jo poznamo: veličastno in sijajno. Pa ne le to, ampak bo Bog žalost spremenil v veselje, smrti ne bo več, niti bolečin. Sprememba se začenja z vstajenjem, ko vse dela novo, drugačno in popolno. To mora postati tudi naša izkušnja, ko se odpovemo grehu, se spokorimo in zaživimo kot novi ljudje pred Bogom, v ljubezni in neposredni povezanosti z njim in med seboj, odprti za vse dobro, v sodelovanju z Božjo milostjo.

    Ni človeka, ki ne bi mogel razumeti, kaj to pomeni: sovražiti druge ali jih ljubiti. Vsak človek pa tudi pozna izkušnjo, kako zahtevno in težko je dolgo časa zdržati v ljubezni do drugih. Človek, ki ne zdrži v ljubezni, navadno začne misliti, da je prava ljubezen neuresničljiva. Tisti, ki tako mislijo, navadno trdijo, da je ljubezen lahko samo vzajemna. Torej samo dajanje in vračanje, ne pa zgolj dajanje brez zahteve po povračilu. Mnogo je ponesrečenih ljubezni zaradi zahteve, da mora dajanju nujno slediti tudi vračanje. Tu je leglo vsakdanjih razočaranj, iz katerih se rodi mišljenje, da se ljubezen lahko uresniči samo v drobcih. Iz tega pa sledi prepričanje, da pač svetu vlada egoizem in je njegova gonilna sila brezobziren boj. Smo sredi popolnoma posvetnega mišljenja, ki misel na Boga trdovratno odganja od sebe, kakor tudi misel, da je v dajanju treba vztrajati, četudi ni vračanja. Evangelij po Janezu (13,31-35) nam govori o tem, da Jezus želi, da bi živeli v medsebojni ljubezni, drug z drugim, povezani z izvirom milosti. Ali je mogoča ljubezen, ki jo zapoveduje Kristus? Ali jo je mogoče izpolnjevati? Iz zgolj človeške moči tega ne moremo zagotoviti, ko poslušamo Kristusa, pa slišimo ali beremo njegove besede: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« Gospod nam je prišel v naši koži kot Učlovečeni to povedat, naročat. Samega sebe kot otipljivega človeka med nami nam postavlja za merilo. Krščansko ljubiti torej pomeni v Kristusu se izročiti Očetu in prek njega ljudem. Krščanska ljubezen je torej utemeljena na izročenosti. V kristjanovi ljubezni se ponavzoči Kristusova ljubezen. Evharistija je najodličnejša oblika te izročitve. Evharistija je temeljna izročitev, ki pričuje, kaj je Kristus storil za nas in kaj tudi danes dela za nas in po nas. Naša ljubezen je zakoreninjena v tej Kristusovi izročitvi, ki se je lahko udeležujemo tako, kot zahteva Kristus. Tako, da se izročimo drugim in smo zanje navzoči in znamo pri tem zapostaviti sebe, svoje pravice in uresničitev svojih teženj. Ljubezen, ki živo deluje, vsak dan prinaša v življenje nove vsebine. Po ljubezni, s katero sodelujemo med seboj in z Bogom, on vse dela novo. Po tej poti spoznavamo, v čem je novost krščanske ljubezni.