Jezus dobri pastir

     »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«

Jn 10,27-30

DAJMO SE VODITI BOGU

    Nedelja dobrega pastirja nam želi pokazati, kako Jezus skrbi za nas, kajti ne pusti, da bi se kdo pogubil. Jezus je dobri pastir, ki pase očetove ovce in usmiljeno skrbi zanje: tisto, ki se je izgubila, poišče, tisto, ki se je ranila, obveže, vodi jih na dobro pašo. Jezus je to nalogo zaupal škofom in duhovnikom in želi, da ne bi bili le najemniki, ampak resnični pastirji, ki jim je mar za ovce in ne iščejo svojih koristi, ampak koristi za ljudi, ki so jim zaupani. Bog jim je zaupal to nalogo, zato so tudi njemu odgovorni. Prilika o Jezusu dobrem pastirju nam prikliče v spomin Cerkev, ki jo pretresajo valovi in viharji sodobne družbe. Kaj se dogaja s sodobnimi pastirji, ki so jim ovce zaupane? Mnoge ovce so se izgubile, ne slišijo več glasu svojega pastirja, večina je celo prepričana, da pastirja sploh ne potrebuje. Družba brez pravega vodstva je kakor ladja brez kapitana na krovu. Ne moremo zanikati, da je marsikateri pastir bolj podoben skrbniku, ki mu ni mar, kaj se dogaja s čredo. Vendar je pogostokrat tudi čreda sama kriva za svojo razkropljenost in tavanje po nevarnih skalah. Kdor je svojeglav, je za svoje stanje sam kriv in ne sme krivde valiti na svojega učitelja. Zato molimo za svoje škofe in duhovnike, da bodo zvesti svojemu poklicu in bodo pripravljeni žrtvovati vse, tudi svoje življenje, za dobro počutje svoje črede.

    Nedvomno sta bila Pavel in Barnaba vzorna pastirja. Apostolska dela (13,14.43-52) poročajo o tem, kako sta jemala svoje oznanjevanje kot poklicanost in odgovornost pred Bogom, zato se nista uklonila tistim, ki so ju hoteli potisniti na stranski tir. Prepričan kristjan ne more biti tiho ob krivicah, ki se dogajajo ljudem, med katerimi živi. Krščanska vera ni modni dodatek, ki ga lahko zamenjaš z drugim. Kdor je postavljen kot luč, mora svetiti, sicer bo zavajal tiste, ki so v temi in iščejo smisel svojega življenja. Pavel in Barnaba sta se zoperstavila nevoščljivosti Judov in pogumno oznanjala Božjo besedo vsem, ki jih je Bog poklical. Bila sta eno s Kristusom, ki je bil njun edini učitelj. Nista delala zase, ampak za Boga in ljudstvo ter neutrudno oznanjala veselo oznanilo o večnem življenju, ki ga je Bog namenil ljudem.

    In to večno življenje je v svojem videnju opisal apostol Janez v knjigi Razodetja (7,9.14-17). V svojem zamaknjenju je videl pred Božjim prestolom veliko množico v belih oblačilih in s palmami v rokah. To so mučenci, ki so dali svoje življenje za Kristusa in vsi tisti, ki so poslušali glas dobrega pastirja in živeli v skladu z Božjo voljo. Vsaka družba ima za svoj temelj nedolžne žrtve, ki so s svojo krvjo dokazale resničnost določene ideje in nauka. Tudi sodobno krščanstvo je zgrajeno na krvi mučencev, ki so nam s svojim zgledom v poduk, kako je treba Boga poslušati bolj kot predstavnike takšne ali drugačne zemeljske oblasti. Samo Bogu pripada vsa čast in slava, človeka pa je treba hvaliti samo v skladu z dobrim, ki ga naredi za najbolj revne in uboge.

   Odrešenik, ki je prišel iz nebes, da nas povede v nebesa, je dobri Pastir. Znamenje, da smo z njim v občestvu, je, da ga poslušamo. On nas natančno pozna in z ljubeznijo priteguje k sebi, da hodimo za njim. Smo v Očetovi roki. S Sinom sta eno. Iz njunega občestva nas nihče ne more iztrgati, dokler mi sami tega nočemo. Zemeljska podoba nebeškega svetišča je v stari zavezi tempelj, v novi zavezi cerkev. Že v stari zavezi so vedeli in v novi zavezi vemo, da sezidana stavba postane svetišče ob posebnem posvečenju. Svetišče je središče Božje navzočnosti med ljudmi, vendar je Bog navzoč povsod, ne le v svetišču. V molitvi razvijamo svojo poslušnost Bogu. Gospodu smo poslušni na dva načina. Poslušamo, kaj govori, in poslušni smo njegovi besedi. Vse naše poslušanje je lahko prazno, če ne postane poslušnost. To pomeni, da Božjo besedo, ki jo poslušamo, vzamemo tako zares, da ji postanemo poslušni, da se ji izročimo, da nas vodi. Gospod pravi, da pozna svoje. Govori nam kot tistim, ki jih pozna. Pozna nas bolje, kot mi poznamo sami sebe. Govori nam iz notranjega poznavanja naših duš. Naše poznavanje samih sebe prihaja iz poslušanja tega, kar nam govori. Ko se živo zavedamo svojega življenja, nam je vedno bolj pred očmi iztek zemeljskega življenja. Od kod gotovost, da bomo ob izteku zemeljskega prešli v večno življenje? To gotovost nam daje Jezusova beseda. Naše življenje je v Božjih rokah in nihče ga ne more uničiti. Zaščiteno je z Božjo ljubeznijo, Božja ljubezen preprečuje, da bi s smrtjo postali nič.