Jezus se prikaže sedmim učencem

    Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je bil obujen od mrtvih.

    Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je označil, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«

Jn 21,1-19

JEZUS ŽIVLJENJSKI SOPOTNIK

    Po vstajenju je Jezus večkrat presenetil svoje učence z nenadnim prihodom, ko se ga niso nadejali. Zato je marsikateri izmed njih dvomil v Jezusovo resničnost, a to ni upal priznati pred drugimi. Prejšnjo nedeljo smo brali o apostolu Tomažu, ki pa je resno podvomil v resničnost Jezusovega vstajenja. »Dokler ne vidim znamenj žebljev in ne dam roke v njegovo stran, ne bom veroval!« pravi. Človeško gledano je dvom na mestu. Ko se sreča z živim Jezusom, je vse drugače. Tudi mi pogosto dvomimo v to ali ono versko resnico, ali pa celo v Jezusa samega. Težko je doumeti resničnost, da je Jezus vstal in živi tukaj in zdaj, če ga ne srečamo v svojem srcu, če ne utihnemo in prisluhnemo, ko nam govori: »Ne boj se! Tukaj sem s teboj, živi Bog, samo zaupaj!« Kot se je vera v resničnost vstajenja pri apostolih krepila počasi, tako je tudi z našo vero, saj potrebujemo spodbude. Duhovna pot je namreč trnjeva, vsakdo se mora sprijazniti s svojo omahljivo naravo in upati, da ga bo Jezus utrjeval na njegovi poti. Vera je nezaslužen dar, ki pa zahteva tudi naše sodelovanje in vztrajanje pri iskanju Božje volje. Pri tem se opiramo na Jezusove besede: »Kdor bo vztrajal do konca, bo zveličan!«

    Apostolska dela poročajo, kako so apostoli z navdušenjem oznanjali, da je Gospod res vstal. Nič jih ni moglo ustaviti, saj so bili tako tesno povezani z Jezusom, da jih niti zapor, niti kakršno koli drugo trpljenje ni prestrašilo, ampak so bili celo veseli, da so smeli trpeti za Jezusa. V današnjem odlomku povedo velikim duhovnikom, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Jasno so si postavili lestvico vrednot, zato so dobro vedeli, da smo ljudje ustvarjena bitja in zato moramo Boga ljubiti in sprejeti kot najvišjo vrednoto. Tudi v našem življenju je pomembno, da vrednote postavimo na pravo mesto. Zato je zelo pomembno, da postavimo Jezusa na prvo mesto, saj je on naš učitelj in vodnik. Če bomo to naredili, bo tudi naše življenje polno optimizma in veselja in vse stvari bomo videli v drugačni luči, skozi očala ljubezni in strpnosti. To Jezus želi od nas. Od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo sodeloval ali ne.

   Evangelij te nedelje nam predstavi zelo zanimivo srečanje učencev z vstalim Jezusom. Celo noč se trudijo, pa nič ne ujamejo. Potem pa jim z obale nekdo zakliče, naj vržejo mreže na desno stran. Niso vedeli, da je Jezus. Šele ko so ujeli veliko količino rib, so se zavedli, da je na obali Jezus. Ko so prisluhnili in naredili tisto, kar jim je rekel, so dosegli pravi uspeh. Podobno je v našem življenju. Pogosto se trudimo, a pravih uspehov ni. Ko pa spustimo Jezusa v svoje življenje, se nam zgodi neverjetna sprememba, kajti on obilno blagoslavlja naše delo in vse naše življenje. V moči njegovega blagoslova je vse lažje: delo steče, odnosi se izboljšajo, problemi izginjajo in na življenje ne gledamo več le kot na težko borbo, ampak z bolj vesele plati, saj nam njegova prisotnost pomaga prebroditi sleherno težavo. Druga zanimiva stvar v tem evangeliju je, da Jezus učence povabi: »Pridite jest!«, nato pa vzame kruh in jim ga ponudi; prav tako ribo. Jezus je tudi v Emavsu vzel kruh, ga razlomil in ga dal učencema. Po tem dejanju sta ga spoznala. Verjetno so ga po tem spoznali tudi učenci na obali. Morda Jezus s tem hoče pokazati, kako pomembna je evharistija, kjer nas podobno vabi, da se udeležimo svetega obeda. Kruh prinaša življenje, evharistični kruh, ki ga deli Jezus po naših cerkvah, pa večno življenje. Ali se odzovemo Jezusovemu vabilu: »Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo.« Jezus v Janezovem evangeliju (6,53) pravi: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« Verjetno se premalo zavedamo daru, ki nam ga daje Jezus. To je zastonjski dar in če postavimo Jezusa na prvo mesto v svojem življenju, ne bo vprašanja, čemu je to potrebno. Z uživanjem sv. evharistije se bomo še bolj zbližali z Jezusom in ga srečevali v vsakem položaju svojega življenja ter v ljudeh, ki jih srečujemo, s katerimi živimo ali poslujemo. Jezus nam pomaga, da naredimo prave poteze in prave odločitve ter nas vabi, da se hranimo ob mizi Božje besede in kruha, ki nam prinašata večno življenje. Na potezi smo mi vsi, vsak zase, vsak na svoj način, zato odprimo svoja srca Božji milosti.