Jezusovo vstajenje

    Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.

Jn 20,1-9

VSTAL JE KRISTUS UPANJE NAŠE

    Velika noč je glavni in najpomembnejši krščanski praznik. Brez Jezusovega vstajenja je naša vera prazna, še smo v grehih. Vstajenje je središče vsega krščanskega sporočila in skupaj z Jezusovim trpljenjem in smrtjo temelj naše veroizpovedi. Jezus je vstal in živi! To je največja novica, najbolj pomembna novica za vsakogar izmed nas, tudi po 2000 letih. Jezus dejansko živi in deli milosti tudi danes. To nam prinaša veselje in upanje, da bo obudil tudi nas. Vstajenje bo vedno zavito v skrivnost, ker ne upošteva naravne zakonitosti. Bog nas vedno preseneča s svojo vsemogočnostjo, zato se moramo oklepati vere, upanja in ljubezni. Jezus se tudi ni prikazal vsem ljudem, ampak se je razodel le tistim, ki jih je izbral za priče svojega vstajenja in večnega življenja. Ni treba, da bi videli, kaj se je zgodilo z Jezusom, dovolj je, da verujemo, da je v nebesih, kjer je pripravil prostor tudi za nas.

    V prvem berilu iz Apostolskih del (10,34.37-43) spregovori Peter: »Razpeli so ga na križ in ga usmrtili, Bog pa ga je obudil tretji dan … Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, in mi smo priče.« Ko ga je Oče obudil od mrtvih, je potrdil celotno Jezusovo življenje, delo, učenje. Potrdil je, da so Jezusove besede izšle od njega. Dokončno je potrdil, da je Jezus njegov ljubljeni Sin. Isto misel ponovi apostol Pavel, ko zatrjuje, da če Kristus ni vstal, je prazna naša vera. Vstajenje je velik in neovrgljiv dokaz vsem, tudi sodobnikom, ki bi iz kakršnegakoli motiva hoteli vanj dvomiti. Z vstajenjem je Oče postavil Jezusa v središče zgodovine, nad ves kozmos, ga postavil za sodnika živih in mrtvih; pred njim bomo vsi ob koncu dajali odgovor o svojem življenju. Oče je potrdil, da je Kristus vedno med nami, da je vodnik in luč sveta, edini resnični učitelj, kateremu moramo podrediti vse svoje življenje. Jezusovo vstajenje nam tudi zagotavlja, da ljubezen, ki jo je Jezus prinesel na svet, ne bo nikoli umrla in da je on naš Odrešenik. On nas ni odrešil le s svojo smrtjo, ampak tudi s svojim vstajenjem. Jezus je umrl za naše grehe, pravi sv. Pavel, a je vstal zaradi našega opravičenja (prim. Rim 4,25). To je bila vera in prepričanje apostolov in prve Cerkve. Apostol Peter tudi pravi, da se jim je očitno prikazoval, da so z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih, in dodaja, da jim je tudi naročil, naj oznanjajo in pričujejo zanj.

    Še bolj goreč in prepričljiv oznanjevalec Kristusovega vstajenja je bil apostol Pavel. Vsepovsod je govoril in v vsakem svojem pismu je pisal o Kristusu, križanem in od mrtvih vstalem. Nikoli se ni utrudil in naveličal oznanjati to veselo oznanilo, kamorkoli je prišel: v Atene ali Korint, v Antiohijo ali pred judovskim sinedrijem, pred upraviteljem Feliksom in pred Judi v Rimu. Ko ga je eden od rimskih sodnikov privedel pred sodišče, je Pavel takoj povedal, da mu sodijo zaradi upanja v vstajenje (Apd 23,6). To vero v vstajenje smo dolžni oznanjati tudi mi. Ne toliko z besedami, ampak z življenjem. S tem, da iščemo, kar je zgoraj. Pri tem Pavel ni mislil, da se ne bi smeli zanimati za probleme tega zemeljskega življenja ali da bi morali celo bežati pred dolžnostmi. Hotel je reči, da moramo vsakdanje življenjske naloge reševati po zakonih Božjega kraljestva, ki je predvsem kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni. Zato bodimo vztrajni v dobrem, v velikodušnosti, dobroti, človečnosti, odpuščanju. To prinaša notranje veselje, čeprav okušamo, da je za to potreben tudi napor. Vendar prav svetloba vstajenja, Kristusova končna zmaga, osvetljuje naš življenjski križev pot in nam daje pogum, tolažbo in trdno upanje.

    Osnovno sporočilo Vstalega med preplašenimi učenci je bilo: Ne bojte se! Strah in tesnoba sta pogosto tudi naša spremljevalca. Bojimo se za družino, otroke, za zdravje, službo. Strah nas je zaradi rušenja moralnih norm v svetu, strah zaradi ravnodušnosti in premajhne solidarnosti med ljudmi. Strah nas je zaradi terorističnih napadov, ki so vse pogostejši tudi v Evropi. Zdi se, kot da zlo preplavlja življenje ljudi. Nekateri pa se trudijo, da vse prikazujejo v še bolj črnih barvah.

Velika noč ima sporočilo upanja za vsa preplašena srca. Ne bojmo se, Jezus je svet in zlo v njem premagal. On hoče biti naša radost, mir in gotovost. Nismo prepuščeni samemu sebi. Zlo nas ne more uničiti, ker je On močnejši od vsakega zla. On je z nami, tudi ko na videz ni nobenega izhoda. To prepričanje utrdimo v sebi v teh dneh ob Jezusovem praznem grobu in ob večni luči naših tabernakljev, ki nam zagotavlja Jezusovo navzočnost. On je tu za vsakogar izmed nas in nam kliče: »Ne boj se! Naj tvoje srce preplavi radost, mir in ljubezen! Veseli se! Aleluja!«