VELIKA SOBOTA
Slavim te Gospod, ker si me osvobodil
in nisi dal mojim sovražnikom veselja nad mano. 4 Gospod, iz podzemlja si me potegnil,
rešil me izmed njih, ki se pogrezajo v jamo. 5 Igrajte Gospodu, njegovi sveti,
zahvaljujte se njegovemu svetemu imenu! 6 Zakaj njegova jeza traja trenutek,
njegova dobrohotnost pa vse življenje;
zvečer pride jok
in zjutraj radost. 11 Sliši, Gospod, in usmili se me;
Gospod, pomočnik mi bodi!« 12 Spremenil si moje žalovanje v rajanje,
odpel mi raševnik in me opasal z veseljem; 13 da ti bo pela moja duša in ne umolknila.
Gospod, moj Bog, na veke te bom hvalil.
Ps 30,2.4-6.11-13
Tudi ta dan ni svete maše, saj večerna vigilija spada že k praznovanju velike noči. Vsi se mudimo ob Jezusovem grobu in premišljujemo njegovo trpljenje. Zjutraj pred cerkvijo blagoslovimo ogenj, ki ga nato raznesemo po domovih. Po stari slovenski navadi se ta dan blagoslavljajo velikonočna jedila, ki jih družina zaužije za velikonočni zajtrk.
Zvečer se po cerkvah začne velikonočna vigilija (bedenje). Zopet se blagoslovi ogenj, ob katerem se prižge velikonočna sveča, ki predstavlja vstalega Kristusa. Svečo duhovnik prinese v temno cerkev in zapoje ob njej čudovito in starodavno hvalnico. To je t.i. slavje luči, saj je vstali Kristus edina prava luč, ki razsvetljuje naše življenje. Drugi del obredov predstavlja daljše besedno bogoslužje (na voljo je devet beril iz Stare zaveze in dve novozavezni). Pred berilom iz nove zaveze zapojemo slavo, prižgejo se vse luči, oglasijo se zvonovi in orgle. Pred evangelijem pa zopet zapojemo alelujo-trikratno, vedno višje in mogočnejše. Po pridigi sledi blagoslov krstne vode, ki se uporablja za krščevanje ves velikonočni čas. Ob tem vsi navzoči s prižganimi svečami v rokah obnovimo svoje krstne obljube. Evharistično slavje se nato nadaljuje kot običajno.
VELIKI ČETRTEK
Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.
Jn 13,1-15
Je spominski dan Jezusove zadnje večerje in noči prečute v vrtu Getsemani. Dopoldan potekajo v vseh stolnih cerkvah slovesne t.i. krizmene maše, kjer se ob svojih škofih zberejo duhovniki iz vse škofije, da tako izrazijo edinost zbora duhovnikov. Obnovijo tudi svoje duhovniške obljube, saj je na ta dan Jezus postavil zakrament mašniškega posvečenja. Škofje pri tej maši blagoslovijo krstno in bolniško olje ter posvetijo sveto krizmo, torej sveta olja, ki se uporabljajo pri podeljevanju nekaterih zakramentov.
Zvečer po župnijah potekajo slovesne svete maše, ko obhajamo in doživljamo to, kar se je zgodilo pri zadnji večerji na prvi veliki četrtek. Takrat je Jezus s svojimi učenci:
-- opravil prvo sveto mašno daritev,
-- jim z umivanjem nog izročil novo zapoved medsebojne ljubezni
-- ter postavil apostole za prve duhovnike.
Ker pa se na ta večer že začne »žalovanje«, pri maši po slavi utihnejo orgle in zvonovi, ki za tri dni »poromajo v Rim«. V ta spomin na trpljenje, ki ga je Jezus začel z molitvijo in krvavim potom na Oljski gori, po maši oz. obhajilu prenesemo Najsvetejše v t.i. »ječo«, kjer potem še nekaj časa »čujemo in vztrajamo v molitvi« skupaj z Jezusom. Razkriti in neokrašeni oltarji pa nas spominjajo na Jezusa, ki so ga oropali vsega človeškega dostojanstva.
VELIKI PETEK
Ko so vojaki pribili Jezusa na križ, so vzeli njegova oblačila in napravili štiri dele, za vsakega vojaka en del, in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha izcela tkana. Govorili so torej med seboj: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bodi,« – da se je spolnilo pismo, ki pravi: »Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.« In vojaki so to storili. Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Kleopova, in Marija Magdalena. Jezus se ozre na mater in na zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, ter reče materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem reče učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. In potem – da se je spolnilo pismo – je Jezus, ki je vedel, da je vse dovršeno, rekel: »Žejen sem.« Stala pa je tam posoda, polna kisa. Nataknili so torej na hizop s kisom napojeno gobo in mu jo podali k ustom. Ko je torej Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. Judje so tedaj, ker je bil dan pripravljanja, da bi trupla v soboto ne ostala na križu – tisto soboto je bil namreč velik praznik – prosili Pilata, da bi se jim kosti strle in da bi jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli kosti prvemu in tudi drugemu, ki je bil z njim križan; ko pa so prišli do Jezusa in so videli, da je že mrtev, mu niso kosti strli, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda. In tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično; in on ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali.
Jn 18, 23-35
Najbolj žalosten dan v letu. Jezus daruje edino pravo in krvavo daritev na križu, zato ta dan ni svete maše.
Obredi, ki jih na ta dan opravimo, imajo štiri dele: na začetku pride duhovnik pred oltar in tam nekaj časa leže in v tišini moli. Nato beremo božjo besedo, zlasti pasijon. V drugem delu molimo oz. prepevamo zelo stare prošnje za različne potrebe Cerkve; sledi najbolj pomenljiv obred češčenja križa, na katerem se je daroval naš Odrešenik. Duhovnik ob prepevanju »Glejte les križa…« in postopnim odkrivanjem prinese križ pred oltar, kjer ga vsi počastimo s poklekom in poljubom. Zadnji del obredov je sveto obhajilo, zatem pa se Najsvetejše prenese v božji grob, kjer ga izpostavljenega v monštranci in zagrnjenega s tančico (znamenje, da je bil Jezus povit v povoje in položen v grob) še nekaj časa častimo.