Slovesni prihod v Jeruzalem

    Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

    Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj,

ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«

Lk 19,28-40

TRPLJENJE NAS OČIŠČUJE

    Trpljenje je del življenja in za mnoge preizkusni kamen, ob katerem se razblini vse, kar je samo lep zunanji videz in utvara. Jezus ga je sprejel kot izziv in način, kako nas bo odrešil. Preko Kalvarije gre pot v vstajenje, Jezusov križ je začetek novega življenja. Kadar pride bolezen, nesreča, duhovno trpljenje, stojimo pred izzivom: kaj bomo naredili? Kako bomo izkoristili nove možnosti, ki so pred nami? Trpljenje nima smisla samo na sebi. Pravo vrednost dobi takrat, ko ga premagamo, ko si pridobimo nove izkušnje, ko ne klonemo. Samo tako smo blizu Jezusu, ki nas je odrešil na križu.

    V odlomku preroka Izaija (50,4-7) beremo o trpečem služabniku. Pravični sprejema trpljenje in se mu ne upira. V tihoti se prepusti poslušanju svoje duše, kjer ga nagovarja Bog: »Zaupaj in veruj!« Ko se ne osamimo in ne klonemo pred trpljenjem, nam je Bog blizu in nam pomaga nositi križ.

    V evangeliju po Luku beremo zgodbo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Jezusov sodni proces je neponovljiva zgodba in nenehni izziv, kako je treba trpljenje vključiti v vsakodnevno dogajanje. Krize, razočaranja, krivice in trpljenje nedolžnih, je del vsakdana, kar pušča neizbrisne posledice v človeški zgodovini. Zato nam je Jezus jasen zgled, kakšen mora biti človek v kriznih položajih, ko ga vsi zapustijo: vztrajati mora do konca, trpeti in se ne obotavljati dati življenje za druge. Trpljenje je nesmiselno tako dolgo, dokler se sprašujemo: Zakaj je to moralo priti? Zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni? Naj nam Božja milost pomaga, da bomo lažje razumeli svoje stiske in trpljenje bližnjega.

    Na cvetno nedeljo navadno poslušamo dva evangeljska odlomka, ki pa sta si po vsebini v popolnem nasprotju. Pri blagoslovu zelenja namreč poslušamo poročilo o Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem, pri sveti maši pa je v ospredju poročilo o Jezusovem trpljenju in smrti. Slovesni vhod v Jeruzalem ter njegovo trpljenje in smrt so se zgodili v razponu petih dni. Ko je stopal po poti, ki vodi v mestno središče, ga je množica evforično pozdravljala in sprejela kot rešitelja. V petih dneh pa so verski voditelji uspeli obrniti javno mnenje na glavo. Ista množica, ki je pred petimi dnevi Jezusu vzklikala »hozana!«, mu je v petek grozila z besedami »križaj ga!« Kljub dvatisočletnemu razponu časa, se človekovo mišljenje ni nič spremenilo. V povprečju mu razmišljanje kroji javno mnenje, ki ga poosebljajo mediji in aktualna politika. Povsem običajno je, da v nekem trenutku evforično vzklikamo določeni osebi, za katero smo prepričani, da bo v družbo prinesla spremembe, že po kratkem preteku časa pa nad njo izražamo razočaranje, ker ni izpolnila naših pričakovanj. Podoben scenarij se navadno odvija vse naše življenje. Vprašanje pa je, ali si upamo razmišljati s svojo glavo in sami storiti kaj za blagor v družbi.

S prihodom Jezusa v Jeruzalem, na cvetno nedeljo, se v resnici začenja uresničenje Jezusovega kraljestva. Vendar to ni, zemeljsko kraljestvo z oboroženo vojsko, policijo in državnim uradništvom, temveč kraljestvo ljubezni in miru. Spodobi se, da kot kristjani spoštujemo našega Kralja, ker on od nas najprej zahteva poslušnost naših src, da se z ljubeznijo in spoštovanjem obračamo do Njegovega nauka. To je, da imamo radi drug drugega. Kakor tudi sebe. Jezus Kristus, ni prišel v Jeruzalem, da bi bil razglašen za kralja zemeljskega kraljestva, temveč da za nas trpi, umre in s svojim vstajenjem premaga smrt; da nas odkupi pri svojem Očetu. Cvetna nedelja je praznik, ki ga moramo gledati v povezavi na veliki petek in Kristusovo vstajenje. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija, zelenje in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju, imajo svoj izvor v bogoslužnih navadah jeruzalemske Cerkve, ki so poznane že iz 4. stoletja. Jezus je s svojim prihodom na svet pokazal, da želi biti drugačen odrešenik in vladar nad človeškimi srci. Hotel je biti Emanuel – Bog z nami. Zato se je postavil na stran tistih, ki so odrinjeni, na robu družbe in katerih mnenje nič ne pomeni. Za zgled nam je dal otroka, ki se ni sposoben braniti, še več, prepuščen je v roke odraslih, da lahko naredijo z njim, kar hočejo. Zgodi pa se nekaj nepričakovanega: nebogljeni otrok razoroži najbolj nasilne, s svojo usodo potrka na njihova srca, da se njihova trdota omehča in so spet sposobna ljubiti. Jezus nam ponuja zanesljivo, preverjeno metodo, ki prinaša osupljive rezultate. Ta metoda je odpuščanje, prizanašanje in ljubezen do tistih, ki nas sovražijo.