Žena zasačena pri prešuštvovanju

    Jezus pa je šel na Oljsko goro. In zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sédel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rekó: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati; kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh. Ko pa ga niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko pa so to slišali, so drug za drugim odhajali ven – počenši od najstarejših – in je ostal sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona pa je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«

Jn 8,1-11

GOSPOD JE NESKONČNO USMILJEN

    Kaj se sme in kaj ne? Kaj je greh in kaj je ugodna priložnost? Duhovna zmeda, v katero je zašel sodobnik, se iz dneva v dan poglablja. Vse preračunavamo na razdalji: ugaja ali ne ugaja, koristi ali škoduje. Ne vprašamo pa se, ali je to moralno dopustno. Sicer pa, ko človeka kaj stisne, takrat začne razmišljati drugače. Greh bo vedno ostal greh, če si to priznamo ali ne. Skok čez plot ne bo nikoli dejanje, ki ga bodo vsi odobravali, posebej tisti ne, ki menijo, da je zvestoba v ljubezni osnova slehernega dobrega odnosa. Že tretjo nedeljo zapored spremljamo prilike, ki govorijo o usmiljenju in prizanašanju, ko gre za človekovo neaktivnost, kot v primeru nerodovitne smokve, ali pa prestopke, kot nam pripoveduje v priliki o izgubljenem sinu in v današnji zgodbi o ženi, ki so jo zasačili pri prešuštvu. Bog v vseh primerih ravna isto. Ne obsoja grešnika, ampak mu milostno odpušča. Bog je Ljubezen sama. Njegovo bistvo je brezpogojna ljubezen, ki odpušča, četudi smo padli zelo globoko v greh, samo vstati je treba, se pokesati in se vrniti na pot k Očetu, kot je to storil izgubljeni sin. Tudi Jezus v priliki o ženi, zasačeni v prešuštvovanju, žene ne obsodi, ampak ji naroči, naj ne greši več. Tudi mi si ne zatiskajmo oči pred resnico, ampak vedno priznajmo svoje grehe in jih obžalujmo.

    Prerok Izaija (43,16-21) nam govori, naj ne mislimo na to, kar je prešlo, kajti to smo pustili za seboj. Pomembno je to, kar je pred nami: »Glejte, nekaj novega bom naredil, zdaj klije, mar ne opazite?« govori Gospod. To je veljalo tako za izvoljeno ljudstvo, kot velja tudi za nas. Ta novost je v spoznanju, da je Jezus prišel zaradi nas, grešnikov, da bi nam vrnil dostojanstvo Božjega otroštva. Božje usmiljenje je neskončno, vendar moramo mi narediti prvi korak: poiskati Jezusa in ga prositi, naj nam pomaga.

    Evangeljska zgodba o prešuštni ženi je lep primer, kakšne so naše reakcije na grehe drugih. Zakaj jo je treba obsoditi? Postava je tista, ki je merilo našega ravnanja. Prav ravnamo, če upoštevamo zapovedi, vendar pa moramo biti tolerantni in usmiljeni, ko gre za grehe drugih. Prav je, da posvarimo bližnjega in mu pomagamo, da premaga to grešno stanje, nikoli pa ga ne smemo obsojati. Mnogi ljudje obsojajo, ker želijo na ta način skriti svoje lastne grehe in tako pokazati, kdo je tisti velik grešnik, ki si zasluži strogo kazen. Tako je bilo tudi z možmi, ki so obsodili to žensko iz evangelija. Morda jih je veliko izmed njih z njo prešuštvovalo, a so hoteli prikriti svoja dejanja s tem, da so obsodili to ubogo žensko. Farizeji in pismouki so zahtevali od Jezusa, naj ženo obsodi. Zato je Jezus jasen: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Vsi odidejo, kar je znamenje, da spoznajo svojo krivdo. Pismouki in farizeji imajo precej težav zaradi delovanja Jezusa, ker je drugačen, ker je direkten, ker ne obsoja, pač pa le opominja, predvsem njih, ki so varuhi postave, živijo pa ne tako, kot veleva postava. Zato se  zgražajo nad Jezusom, ki je z grešniki in so prepričani, da so boljši od njih;

Jezus pa jim v priliki o izgubljenem sinu pokaže, da je izgubljeni sin našel Očeta oz. ga je vsaj iskal, medtem ko je starejši sin nesrečen doma in v domu ne vidi ne dobrega Očeta ne veselja nad vsem, kar mu je podarjeno. Zgražajo se nad prešuštno ženo, a ne zaradi njenega greha, ampak zato, da bi izpadli boljši in hkrati, da bi ujeli Jezusa.

Jezus pa se skloni in jih vabi, da se tudi oni sklonijo vase in v sebi priznajo greh.

V teh odlomkih vidimo povabilo posta. Tisti, ki se redno zbiramo ob nedeljski Božji besedi in oltarni mizi, kar dobro poznamo zapovedi in prepovedi, grehe in kreposti, a je prav v tem nevarnost, da se primerjamo z drugimi. Jezus nas v tem postnem času vabi, da pogled preusmerimo vase. Vedno, kadar nas zanaša, da bi se primerjali z drugimi, se nad njimi zgražali in s tem opravičevali sebe, se moramo ustaviti ob sebi in se vprašati, ali začutimo čudovito moč odpuščanja, ki ga Bog podarja? On se ne zgraža nad grešno ženo. Skloni se k njej. Želi ji biti blizu, da bi je ne bilo strah. Hoče ji dati vedeti, da je ne obsoja in jo vabi, da se grehu odpove.

    V teh dneh bomo pristopali k zakramentu sprave. Skušajmo iti globlje. Farizeji in pismouki so poznali grehe in se jih izogibali, a ostali so pri primerjanju z drugimi, pri zgražanju in obsojanju. Niso se ustavili ob tem, kako dober je Oče in zato niso našli miru in veselja. Jezus nas v treh zadnjih evangelijih vabi prav k temu: k miru in veselju. Naj bo zakrament sprave povabilo:

- da obrodimo sad preprostosti, iskrenosti in sočutja;

- da zaživimo veselje in svobodo ljubljenih sinov in hčera;

- da začutimo lepoto Božjega odpuščanja in se Boga zato še bolj oklenemo.

Naj bo post res povabilo k veselju, k novemu odnosu z Bogom in ljudmi.