Koledar dogotkov

Last month December 2022 Next month
M T W T F S S
week 48 1 2 3 4
week 49 5 6 7 8 9 10 11
week 50 12 13 14 15 16 17 18
week 51 19 20 21 22 23 24 25
week 52 26 27 28 29 30 31

Prijava

Prilika o nerodovitni smokvi

    Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

    In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«

Lk 13,1-9

 

ZAUPAJMO V BOŽJO PREVIDNOST

    Apostol Pavel vidi v Božji navzočnosti in rešitvi ljudstva iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom predpodobo svetega krsta. Kakor smo v novi zavezi kristjani krščeni v Kristusa, tako so predstavljali predpodobo tega Judje stare zaveze, ki so se pustili voditi Mojzesu. Bili so Božje ljudstvo pod Mojzesovim vodstvom. »Vsi so jedli isto duhovno jed.« To pomeni vsakdanje uživanje mane, ki je predpodoba evharistije. »Pili so iz duhovne skale, ki jih je spremljala.« Čudež vode, ki je pritekla iz skale v puščavi, je predpodoba milosti, ki nam jo daje Kristus in se pojavi tam, kjer je popolnoma jasno, da jo je mogel dati samo Bog. »Ta skala je … Kristus,« ki vedno znova oživlja puščave v dušah. Kljub temu pa si mnogi zatiskajo oči in prezrejo Kristusa ter »popadajo v puščavi«. Toda Gospod jih povabi tudi za nekaj dobrega. Postavi jih »v svarilo nam«, ki ne smemo lahkomiselno zaupati sami vase. »Kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade.«
    Nekakšna »črna kronika« nam naježi lase na začetku današnjega evangelija: pokol v templju in zrušenje stolpa v Siloi na ljudi. Jezusu so prišli poročat, da je Poncij Pilat, namestnik rimskega cesarja v Palestini, med samim bogoslužjem v templju v Jeruzalemu izvedel pokol skupine Galilejcev in njihovo kri pomešal s krvjo živali, ki so jih darovali. To je bilo grozljivo bogoskrunsko dejanje. Judje so v takšnih zločinih kakor tudi v nesrečah videli Božjo kazen nad žrtvami. Da bi jih ozdravil napačnega razmišljanja, je Jezus navzočim navedel še drug dogodek »iz črne kronike«: v Siloi se je zrušil stolp na 18 ljudi in jih pokopal pod seboj. Ob obeh novicah je Jezus ljudi poučil o napaki, ki jo delajo, ko govorijo o Božji kazni nad žrtvami zločinov in nesreč. Judje v Jezusovem času so take dogodke imeli za dokaz, da je žrtve na ta način Bog kaznoval za hude grehe. Ker teh grehov niso poznali, so jih iskali. S tem pa so sprožili nove plazove zla. Tudi še danes ljudje radi reagirajo z obsojanjem žrtev, češ Bog jih je kaznoval. Tako tudi danes ljudje na način obrekovanja »raziskujejo« grehe žrtev zločinov in nesreč. Tako človek–žrtev postane kar dvakrat žrtev. Najprej je žrtev zločina ali nesreče, potem pa še žrtev krivičnega obrekovanja. Jezus obojne žrtve jasno opraviči: Pove, da niso bili večji grešniki od drugih, ki niso postali žrtve. Preživele pa pozove k spreobrnjenju. S tem poudari, naj bodo dogodki »iz črne kronike«  nam vsem v opomin k spreobrnjenju, ker smo vsi grešniki. Če bi si to Jezusovo svarilo redno jemali k srcu, ko slišimo za novice »iz črne kronike« iz svojega okolja in iz sveta, koliko spreobrnjenj bi iz tega sledilo!
    Nerodovitna smokva je že pri prerokih Ozeju, Miheju in Jeremiju podoba pregrešnega Izraela, evangeljska beseda o njenih treh neplodnih letih pa se nanaša na Izrael, ki po treh letih Jezusovega oznanjevanja še vedno ne spozna, da je On odrešenik. Nerodovitna smokva je človek, ki dar življenja uživa sebično, svojega evangeljskega poslanstva v življenju pa ne izvršuje. Bog še potrpi, vendar je časa malo. Spreobrnjenje je ena najbolj pogosto izrečenih besed v postnem času, vendar ga je težko
doseči. Eden izmed razlogov za to je, da nadzorujemo ta proces in ne damo dovolj prostora Duhu, ki nas vedno kliče k temu. Spreobrnjenje je
predvsem dar, ki se razodeva v odločitvah. Je izročitev svojega srca v Božje srce. Pomeni prepustiti se popolnoma Bogu. To je težko, ker ne vemo, kako se bo ‚končala‘ ta avantura. Bog je nepredvidljiv in preseneča! Potrebno je prevetriti Cerkev, še posebej ob aferah. Vsi smo soodgovorni za to, kar se v njej dogaja. Vendar Cerkev ni samo človeška, ampak je tudi Božja, saj jo vodi Bog. V cerkvenih občestvih in strukturah smo ljudje s svojimi življenjskimi zgodbami, a vedno potrebni Božjega usmiljenja. Majhni smo pred Bogom, krhki, celo nevredni, a vedno potrebni Božjega življenja in odpuščanja za rast. Ali ni ta kriza ob zlorabah na vseh področjih priložnost za globok in celovit razmislek o našem življenju in delovanju? Gotovo tudi klic k spreobrnjenju!
    Govoriti na glas tudi za ceno nesprejemanja, ponižanja ali celo smrti v družbi in Cerkvi je dano samo nekaterim. Salvadorskega nadškofa Oscarja Romera so umorili med mašo. Ker je bil glas ponižanih in trpečih, je bil mnogim trn v peti. V svoji duhovni oporoki je zapisal pomenljive besede o rodovitnosti mučeništva. Takole pravi: »Prejel sem mnogo smrtnih groženj. Moram reči, da kot kristjan ne verujem v smrt brez vstajenja. Če me ubijejo, bom vstal v salvadorskem ljudstvu.« Naj bo postni čas priložnost, da umiramo nekaterim stvarem, navadam, navezanostim. Še pomembneje je, da v moči vstajenja vstajamo, ker bolj zaupamo Bogu. On je potrpežljiv z menoj in z vami, a odločitev za Božje-človeško avanturo je moja in vaša.