Jezusova spremenitev

    Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.

Lk 9,28-36

VERA ODPIRA POGLED

    Današnja Božja beseda nam pripoveduje o Abramu, ki ga je Bog peljal na plano in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Prvi pogoj, da začnemo ceniti svoje življenje, je, da prepoznamo svojo majhnost in začnemo občudovati svet, ki nas obdaja. Ob neizmernem vesolju, ob čudu tehnike, ob stvareh, ki vsak dan zapolnjujejo našo domišljijo in naše potrebe, lahko prepoznamo obdarjenost in smo sposobni reči: »Hvala!« Zamisliti pa se je treba tudi ob trpljenju, problemih in človeški nemoči. Ne samo čudeži, ampak tudi meje in nemoč, nas morajo dvigati k Stvarniku, kajti pri njem najdemo pomoč. V evangeliju Jezus pokaže še eno drugo resničnost, ki se nikoli ne more primerjati s čim zemeljskim. Jezus se spremeni med molitvijo, po zedinjenju z nebeškim Očetom. Za nas je to vabilo: če hočemo že na zemlji živeti predokus raja, se je treba okleniti molitve in opravljanja dobrih del, predvsem pa zaupati nebeškemu Očetu.

    Abrahamovo življenje je pot vere. Po Božji milosti se je ozrl v nebo, poslušal Božji glas, prepoznal svetlobo njegove obljube in mu sledil, čeprav je moral pustiti svojo deželo in prehoditi dolgo pot, polno preizkušenj in trpljenja. V vsem pa je Abraham veroval in upal, saj je doživljal, da je Bog navzoč in da izpolni vse svoje obljube. Nikoli ni odvrnil pogleda od neba, zato je mogel postati »oče vseh verujočih« in prejeti od Boga obljubljeni zarod in deželo, to je polno življenje, večno po ljudstvu, ki se je rodilo po obljubi. Tudi mi smo njegovo ljudstvo. Tudi naše življenje je pot – na to nas spominja postni čas – in klic, naj se ozremo v nebo in živimo v veri, naj živimo iz Božje obljube, to je obljube polnega življenja, ki ga želi Oče podariti vsem, ki verujejo in upajo vanj. Abrahamov zarod ni vztrajal v pogledu v nebo in je padel v suženjstvo, zato je moral prehoditi še dolgo pot skozi puščavo, da bi se znova naučil verovati in zaupati v Boga. Tudi v našem življenju zvestoba Božji ljubezni ni lahka, vedno znova zahteva odpovedi in osvoboditve iz lahkih ponudb tega sveta, da bi živeli v obljubljeni polnosti. Vsi dogodki našega življenja, zlasti trpljenje in preizkušnje, so dragocena možnost, da se učimo, kako ponižno hoditi z Bogom, ne računati nase, ampak nanj, osvobajati se vsega, kar ni po njegovi volji, da bi izbrali le »več«, ki je Božje.
    Spremenjenje na gori nam v evangeliju kaže, da »ozreti se v nebo« za nas pomeni gledati Kristusa. Kristus se pokaže v sijoči belini, Luč od Luči, hkrati pa govori o smrti, »ki ga je čakala v Jeruzalemu«. Njegovo veličastvo je skrivnost križa: le-ta je polno razodetje Kristusa kot Boga, saj je razodetje največje Ljubezni. V njem je nebo za nas odprto, saj je v njegovi daritvi mogoča v našem vsakdanjiku pot iz smrti v življenje. Belo oblačilo našega krsta je simbol prejetega daru, hkrati pa spomin, kako spremenjene nas Oče pričakuje. To spremenjenje ni le v naši moči: vsak dan smo povabljeni, naj operemo »svoja oblačila v Jagnjetovi krvi«, naj vstopamo v njegovo ljubezen, saj nas le ljubezen, ki jo prejemamo iz njega in ki jo živimo med seboj, spreminja v otroke luči in vstajenja. V tem presunljivem trenutku, ki ga opisuje evangelij, učenci vidijo Jezusovo slavo, ne da bi se v resnici zavedali, kaj pomeni. Niso sposobni dojeti pogovora med Jezusom, Mojzesom in Elijo. Mojzes je simbol prvih petih knjig stare zaveze ali postave. Elija pa je simbol vseh preroških knjig in prerokov. Učenci še niso sposobni takoj dojeti skrivnosti Jezusovega sijaja in v skladu s tem doživetjem potem živeti svoje življenje. Učenci niso sposobni razumeti, da se Oče, Sin in Sveti Duh že od začetka stvarjenja sveta pogovarjajo med seboj o tem, da se Sin žrtvuje kot jagnje. On je podoba ljubezni, s katero Bog ljubi svet. Bog prežema svet s svojo ljubeznijo do te mere, da njegova ljubezen končno lahko zažari tudi v srcih tistih, ki sprejmejo Sinovo razodetje. Sijaj spremenjenja je zgolj skrivnostni namig o tej ljubezni, večno pustolovščino potem, ko se ga je dotaknila Božja navzočnost. Ko torej molimo, naj očisti oči našega duha, da bi lahko videli njegovo slavo; v resnici Boga prosimo, da bi verovali v njegovo obljubo. Prosimo ga, da bi izkustveno doživeli njegovo ljubezen do te mere, da bi jo kazali drugim in delili z njimi. Pri tem naj nam pomaga Božja milost in njegov blagoslov.