Hudič skuša Jezusa
Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha; in Duh ga je vodil po puščavi štirideset dni, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel; ko pa so minili, je bil lačen. Tedaj mu je hudič rekel: »Ako si božji Sin, reci temu kamnu, naj bo kruh.« In Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha.‘« Nato ga je hudič popeljal na višavo in mu v trenutku pokazal vsa kraljestva sveta ter mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njih slavo, kajti izročena je meni in jo dam, komur hočem. Če torej padeš predme in se mi pokloniš, bo vse tvoje.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‚Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‘« Potem ga je peljal v Jeruzalem in postavil vrh templja ter mu rekel: »Ako si božji Sin, vrzi se od tukaj dol; zakaj pisano je: ‚Svojim angelom bo zate zapovedal, naj te obvarujejo; in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‘« Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: ‚Ne skušaj Gospoda, svojega Boga.‘« je hudič končal z vsemi skušnjavami, je do svojega časa odstopil od njega.
Lk 4,1-13
BOJUJMO SE PROTI SKUŠNJAVAM
Postni čas nam postavlja v ospredje globoko izkušnjo generacij, ki so se vsaka na svoj način soočale s trpljenjem in smrtjo. Jezus je glede teh izkušenj zgodovinski mejnik, ko trpljenje in smrt nista več znamenje zavrženosti in odpada, temveč priložnost za duhovno poglobitev našega vsakdana in priložnost, da dobi življenje neko novo razsežnost. Življenje nam je dano kot dar in zato mora postati dar za druge, vse do tiste skrajne točke, ko si sposoben svoje življenje spremeniti v popoln dar in umreti za drugega. Postni čas je priložnost, da utrdimo svojo vero in da nekaj konkretnega naredimo zase in za druge. Ko se moramo nečemu odreči, pogosto nastane problem. Pojavlja se nam tisoče vprašanj, zakaj je to potrebno, saj je to le neka navada, zakaj bi ji sledil, če pa lahko v miru uživam v tem, kar imam. Če gledamo z očmi tega sveta, odpoved nima nekega večjega smisla, če pa gledamo z duhovnimi očmi, je položaj bistveno drugačen. Post, odpoved in druge tovrstne aktivnosti dobijo smisel šele ob prisotnosti ljubezni. Zato pojdimo z ljubeznijo v postni čas, premišljujmo Božjo besedo, predvsem Jezusovo trpljenje, da se notranje pripravimo na velikonočne praznike. Ob tem pa ne pozabimo na dobra dela, predvsem na dela usmiljenja, tako telesna kot duhovna, saj se bomo preko njih še tesneje združili z Jezusom.
V odlomku iz 5. Mojzesove knjige (26,4–10) je zapisana znamenita starozavezna veroizpoved. Sklicuje se na delovanje Boga v izraelskem narodu. Izraelci so imeli globoko izkušnjo, da so bili izbrani kot narod, ki je Bogu na poseben način pri srcu in je deležen posebnih obljub. Kljub pogosti nezvestobi, odpadu od vere, je ostanek naroda ostal zvest, pa čeprav se je razkropil po celem svetu. Tudi mi delimo podobno izkušnjo: smo majhen narod, ki ni izgubil svoje identitete, a je danes v močni krizi. Skušnjave, o katerih govori današnji evangelij, so zelo močne in mnogi se jim brez vsakršnega zadržka predajajo. Toda obstali bomo samo, če ne bomo zavrgli Boga, ki je edino jamstvo za našo rešitev.
Biti kristjan ne pomeni biti zavarovan pred skušnjavami in skrbmi tega sveta. Tudi Jezus ni bil rešen skušnjav in zapeljevanja hudega duha, ampak je to vzel kot del življenja in se je s hudičem soočil tako, kot je to treba narediti: pogledal mu je v oči in ga odslovil. Njegova izkušnja nam je dana kot zgled, kako bomo ostali močni, pokončni kristjani: »Boga je treba moliti in samo njemu služiti!« Poglejmo, k čemu nas nagovarja postni čas. Boj s skušnjavami, da postajamo močnejši. Takole piše duhovnik Robert Friškovec: »Takoj, ko se vsak dan zjutraj odločim, da bom zavestno hodil za Jezusom, se pojavijo ovire. Pojavijo se mi zelo podobne skušnjave, o katerih lahko prebiram v evangeliju – Jezusove skušnjave. Kot da bi bral povzetek lastnih skušnjav, ki sem jim izpostavljen.
Skušnjava po slasti: In kaj je tu moja skušnjava? Velikokrat prav to, da pravzaprav nasičujem svojo lakoto po Bogu, po osebnem srečanju z njim tako, da na njegovo mesto stopijo mnoge stvari: hrana, internet, imetje, TV, toliko opravkov, nakupi … Ob vsem tem polnjenju praznega mesta se v resnici sploh ne zavedam, kaj delam, in mislim, da tako pač mora biti.
Skušnjava po oblasti: In moja skušnjava? Služiti samemu sebi, svoji sebičnosti, napuhu, lastnim interesom in nagonom. Človek je tisto, kar »časti«. Ko služim sebi, postajam suženj samega sebe. Ugleda. Če služim Bogu, postanem vedno bolj njegova podoba. Ob tem se seveda velikokrat izgovorim na to, da vendar služim Bogu, saj sem kristjan in celo duhovnik.
Skušnjava po časti: Tretja skušnjava je mogoče moja najhujša skušnjava: da bi ne služil Bogu, ampak bi Bog služil meni. Namesto, da bi človek »ubogal« Boga, naj bi Bog »ubogal« človeka. Namesto, da bi služili Božjim načrtom, Boga vprežemo v voz svojih želja.
Jezusove skušnjave so povzetek skušnjav vsakdanjika …
Sprašujem se lahko, le zakaj jih je hotel prestati? Lahko se izogibam odgovoru na to vprašanje, ki pa je zelo neposreden – da bi jaz v Bogu našel moč in rekel NE grehu, zankam, skušnjavam ... Jezus sam je obljuba, da je bitka lahko moja, ker jo je on že dobil. Daje mi konkreten zgled, ko se opira na Očeta, na njegovo Besedo.«