Jezus pokliče prve štiri učence

     Ko pa je množica pritiskala za njim, da bi poslušala božjo besedo, je on stal ob Genezareškem jezeru. Zagledal je dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je ter iz čolna učil množico. Ko pa je nehal govoriti, je Simonu rekel: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da se je njih mreža trgala. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je Simon Peter to videl, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli, je namreč obšla groza njega in vse, ki so bili z njim; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus pa je Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil!« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.

 Lk 5,1-11

GOSPOD NAS KLIČE

    Bog kliče v duhovni poklic tudi danes. Vsak poklicani ima svojo izkušnjo in vsi, ki resno vzamejo svoj poklic, se zavedajo, da velike Božje naklonjenosti niso vredni. Vse, kar smo in kar imamo, je v veliki meri nezaslužen dar, zato se ne smemo ponašati in si lastiti zasluge. Ponižnost je krepost, ki je danes izgubila svoje mesto v družbi, a zdi se, da jo danes potrebujemo bolj kot nekoč. Prav je, da si vsak dan vzamemo nekaj časa zase, da odkrijemo stvari, za katere moramo biti hvaležni. Čim več bo v našem življenju hvaležnosti, toliko več sreče in zadovoljstva bomo občutili. Današnja Božja beseda govori o poklicanosti. Vsak kristjan je poklican, da oznanja čudovita Božja dela. Gospod je vedno z nami, daje nam svojo milost, varuje nas in če grešimo, nam usmiljeno odpušča. Želi, da nam je dobro, zato nas neprestano podpira in nam daje nešteto darov, ki se nam nekateri morda zdijo vsakdanji, drugi pa zbujajo začudenje. Kako se ne bi čutili poklicani za oznanjevanje in pričevanje o veličini Božje ljubezni do nas!

    Prerok Izaija je imel videnje Božjega veličastva. Ko je slišal hvalnico angelov, ki so slavili Boga, se je čutil nevrednega in grešnega pred Bogom. Bog pa ga je kljub temu sprejel, ga očistil in poslal kot glasnika k izvoljenemu ljudstvu. Kdor pravilno oceni samega sebe, odkrije moč Božjega usmiljenja in odpuščanja. Pomembno je, da se zavedamo svojih grehov in slabosti, da ponižno stopimo pred Gospoda, mu povemo, da nam je žal za naše slabe misli, besede in dejanja in se odpremo toku njegove milosti. Ta nas očiščuje, kot je Izaija očistila žerjavica v rokah serafa. To nam tudi pomaga, da se lažje odločimo, da gremo za Gospodom, še več, da pričujemo za njegova velika dela, da ponesemo moč očiščujoče ljubezni v svet, ki blodi v teminah greha in smrtne sence, katere poglavar je hudi duh. Tako bomo orodje Božjega usmiljenja, ki rešuje duše in jih vodi v nebeško kraljestvo, kraljestvo luči in veselja, ki nam je pripravljeno od vekomaj.

    Strah je večni spremljevalec človekovega življenja. Nikoli nismo dovolj trdni v sebi, da ne bi bili v skrbeh, bodisi v poklicu, ki ga opravljamo, ali v življenju, ki ga preživljamo. Čutimo, da smo nepopolni in grešni, a Bog nam govori, naj zaupamo in se ne bojimo. On je vedno z nami, le odpreti se mu moramo in mu zaupati svoje življenje. Včasih preveč računamo le nase, pa se ne obnese. Podobno se je zgodilo Simonu, ki je vso noč lovil ribe pa ni nič ujel. Ko se sreča z Jezusom, ki mu reče, naj vrže mreže za lov, kljub vsemu vrže mreže. To, kar se potem zgodi, je zanj velik čudež. Ujeli so toliko rib, da so se mreže trgale. Ob tem se Simon zave svoje grešnosti in omejenosti. »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« je Peter prosil Jezusa. Toda Jezus ga ne zavrne zaradi njegove grešnosti, ampak ga opogumi in pokliče na drugačen lov: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« Jezus pokliče Petra in ga povabi na delo za Božje kraljestvo. Peter se še kako dobro zaveda, da je nesposoben in grešen, vendar zaupa, da ga bo tisti, ki ga je poklical, tudi vodil. Jezus je nanj naredil tako močan vtis, da mu je vedno sledil, tudi tedaj, ko ga je bilo strah, ko je bil zmeden ali ko ni ničesar razumel. Vedno ga je vodila ljubezen, čeprav ga je v nekem trenutku zatajil. Tudi mi smo poklicani k ljubezni in hoji za Kristusom. Moramo priznati, da nas je večkrat strah, posebej, ko javno mnenje pljuva po vsem, kar diši po Cerkvi. Mogoče nam manjka poguma, da bi stopili naprej in povedali svoje mnenje, ki je drugačno od mnenja sveta. Ali nas Jezus ne vabi prav k takšnemu ravnanju? Zato potrebujemo obilo Božje milosti in poguma. Jezusovo povabilo navadno preslišimo, saj si ne vzamemo časa ali pa nimamo poguma, da bi šli vase in prisluhnili šepetu Boga v globinah našega srca. Zato sta potrebna tihota in odmik od sveta, kajti le tako lahko najdemo pot do globin naše duše. Gospod vabi vsakega osebno, vendar nam prepušča odločitev ali bomo naredili korak v smeri zbližanja z Bogom ali pa bomo šli svojo pot v iskanju potešitve svojih telesnih želja, ki pa, tudi če jih dosežemo, ne obrodijo pravega veselja in zadovoljstva. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo mogli odvrniti pogled od tega sveta in se zazreti v usmiljeno Božje obličje. To nam prinaša trajno srečo in nas dela podobne Bogu: ljubeče, usmiljene in vesele kristjane, ki svojo ljubezen in veselje prenašajo tudi na druge ljudi in tako pripravljajo pot Gospodu tudi za tiste, ki še ne poznajo veselega oznanila.