Jezusa v Nazaretu zavrnejo

    Začel jim je govoriti: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali in so se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust – pa so govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« Rekel jim je: »Kajpada mi boste povedali ta pregovor: ‚Zdravnik, ozdravi sam sebe!‘ Kar smo slišali, da si storil v Kafarnaumu, stôri tudi tukaj v svojem kraju!« Rekel pa je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka v njegovem kraju ne sprejmejo. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, so se vsi v shodnici razsrdili. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njihovo mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

Lk 4,21-30

ZAKAJ SMO V DVOMIH?

    Za marsikoga je življenje podobno nepričakovanemu prihodu, ki mu bo sledil nepričakovani odhod. »Ne vemo, od kod prihajamo in kam gremo!« rečejo mnogi in se prepustijo svojemu pesimizmu. Sicer pa, kaj lahko rečemo o ljudeh, ki v barih in nočnih lokalih preživljajo svoje večere? Kako se počutimo ob klošarju, ki je ves srečen, če je čez dan naberačil za steklenico poceni vina? In kako se počutijo tisti, ki se morajo ponižati in pozabiti na svoje človeško dostojanstvo, ko potrkajo na vrata Karitasa ali Rdečega križa s prošnjo za materialno pomoč in nekaj denarja za plačilo položnic? Ko poslušamo tragične, večkrat zelo pretresljive življenjske zgodbe, se marsikomu postavi vprašanje: Kdo je za to kriv? Kaj so ti ljudje krivi, da jih je to doletelo! Nas je tudi Bog zapustil? Tudi izvoljeno ljudstvo je bilo velikokrat na preizkušnji, ko so dvomili o svojem Bogu in so mnogi tudi odstopili od njega. Majhen ostanek je zato trpel in s svojimi molitvami trkal na nebeška vrata, da bi se jih Bog usmilil. Bog jim je pošiljal preroke kot znanilce novega upanja. Ko je Bog izbral Jeremija za preroka, mu je razodel vso veličino življenja, ki ne velja le zanj, ampak za vsakega od nas. Takole mu je dejal: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal.« Kaj to pomeni? Mislim, da je ta Božja izjava za vse nas radostna popotnica v življenje: Bog me pozna. On me je izbral, preden sta me starša v ljubezni spočela. Bog me izbral, ker me ima rad in ima zato zame pripravljeno poslanstvo. S tem, da sem se rodil, ima moje življenje smisel in cilj. Zato ne smem govoriti, da ne vem, od kod prihajam in kam grem. Zato se ne smem pritoževati nad težkimi trenutki, v katerih se je znašlo moje življenje. Bog vendar noče, da sem nesrečen: on me ima rad, zato moram poiskati nove rešitve iz krize. Ko se nam zaprejo vrata, se gotovo odpre kakšno okno, kajti rešitev je. Vsaka kriza je namreč izziv, da si vzamem čas, da se poglobim v svojo notranjost in odkrijem talente, ki so neizkoriščeni, pa ravno sedaj primerni, da dobi moje življenje novo smer, kakšen nov cilj.

    Evangelist Luka nas še vedno zadrži na prizorišču Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu, da bi lahko globlje doumeli njegovo vrednost zase. Tu vidimo dve enaki občutji, ki pa sta si popolnoma nasprotni. Na eni strani nezaupljivo začudenje poslušalcev v sinagogi, ki preraste v sovraštvo do Jezusa, in na drugi Jezusovo razočarano začudenje, ker mora bežati in se čuditi njihovi neveri. Njegovo začudenje se ne sprevrže v sovraštvo, ampak v še večjo potrpežljivost. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh znova vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca. Tudi nam. Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med vernimi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki zajema vse in vsakogar. Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, češ da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na njegovo lastno istovetnost. Ta dvom in strah razjedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak nezaupanje v Boga. Ne zaupamo njegovi usmiljeni ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je on tisti, ki zares razodeva usmiljeno Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bliže ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.