Svatba v Kani galilejski

    Tretji dan je bila svatba v Kani galilejski in Jezusova mati je bila tam. Povabljeni pa so bili na svatbo tudi Jezus in njegovi učenci. In ko je vino pošlo, reče Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« Jezus odgovori: »Kaj je meni in tebi, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati reče strežnikom: »Kar koli vam poreče, storite!« Stalo pa je tam po šegi judovskega očiščevanja šest kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. Jezus jim reče: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim reče: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so. Ko pa je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki pa, ki so bili vodo zajeli, so vedeli – pokliče ženina in mu reče: »Vsak človek najprej daje dobro vino in, ko se napijejo, tedaj slabše. Ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je v Kani galilejski Jezus storil prvi čudež in razodel svoje veličastvo – in njegovi učenci so verovali vanj.

Jn 2,1-11

BOG JE VEDNO Z NAMI

    Božja beseda te nedelje nam v ospredje postavlja zaupanje v Božjo previdnost. Bog je vedno z nami. Ko ga potrebujemo, on ve, kaj potrebujemo. Kljub našim težavam in problemom smemo upati, da bo z njegovo pomočjo prišlo do spremembe na bolje. Evangelij spregovori o svatbi v Kani Galilejski. Poroka je vedno vesel dogodek. Dva si obljubita zvestobo do smrti in vsi navzoči ju skušajo potrditi v njuni odločitvi. Ta dogodek pa je večkrat povezan tudi z rahlim dvomom: »Jima bo uspelo uresničiti to, kar sta danes podpisala? Kje je garancija, da bo njun zakon trden v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni?« Prava garancija je samo v Bogu, ki nas kliče v ljubezen in nas hoče v tej ljubezni tudi utrjevati. Nič se ne zgodi brez človeškega sodelovanja: oba zakonca se morata potruditi, da je njun zakon vedno živ, podprt s poslušanjem drug drugega, s prizanašanjem in vsakodnevnim odpuščanjem za vse žalitve in nedoslednosti, ki jih drug pri drugem opažata. Veliko lažje je, če v odnos povabimo Boga in mu zaupamo svoje življenje in odnose, da nas Gospod blagoslavlja in v naših odnosih vedno znova naredi »čudež«, ko smo v težavah in se nam zdi, da je rešitev nekje zelo daleč.

    »Kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog!« je prerok Izaija govoril ostanku izvoljenega naroda. Ko si na tleh, zapuščen od vseh, je takšna novica vir novega upanja. »Ne boj se! Bog je s teboj!« to je danes vesela novica za vse nas, ki smo zdravi in srečni, prav tako pa tudi za tiste, ki so bolni, osamljeni in zavrženi. Bog je vedno z nami.

    Jezus ni hotel, da bi se gostija v Kani sprevrgla v škandal in nezadovoljstvo povabljenih na račun novoporočencev. Jezus ni preziral zemeljskega veselja in sreče, zato je jedel in pil z vsemi, s pravičnimi in krivičnimi. Vsaka priložnost je bila zanj razlog, da jim je pokazal, v čem je pravo veselje in sreča: v življenju po Božjih zapovedih in spoštovanju slehernega človeka. Jezusova udeležba na svatbi v Kani je v evangeliju potrditev trdne povezanosti med Bogom in ljudmi. Bog privošči ljudem veselje. Jezus sam se ga udeleži skupaj s svojo materjo in učenci. Kakor tedaj so še danes na Bližnjem vzhodu in že na Balkanu svatbe zelo pomembne. Tudi revni ljudje za nekaj dni pozabijo na svojo revščino in trpljenje in se sprostijo v prisrčnem sobivanju. Nič presenetljivega ni, da jim je v Kani zmanjkalo vina. Božji Sin pa jim pomaga tudi v takšni stiski. Kakor ob drugih priložnostih v neznansko mučnih stiskah, tako tudi s prvim čudežem pri nič tragični stiski. Jezus ni nastopil moralistično, češ da je bilo že dovolj zabave in naj hvaležno odidejo domov. Ne, storil je svoj prvi čudež ravno zato, da je podaljšal ubogim prisrčno skupno veselje. Zelo zanimivo je, da ga je k temu čudežu nekako nagovori njegova mati, ki se je zavedala Božjega izvora svojega sina, rekoč »Vina nimajo.« Vendar na Jezusov odgovor, da njegova ura še ni prišla, naroči služabnikom: »Karkoli vam reče, storite.« Kakšna vera in popolno zaupanje v Božjo previdnost! Čeprav tudi Marija marsičesa ni razumela, se je pa zavedala, da bo Bog dal vse, karkoli ga bo prosila. Marija je tako podpirala odločitev za zakon, da se je na svojega Sina obrnila s prošnjo, naj vendar nekaj stori, da ne bo zaškripalo že prvi dan. Ker je vedela, da ji Sin ne bo odrekel nobene stvari, je naredila še naslednji korak: služabnike je postavila pred dejstvo: »Karkoli vam poreče, storite!« Milost se mora uskladiti s človekovo pripravljenostjo, da bo storil vse, tudi morebitno nelogično dejanje, in tako dopustil, da Bog lahko naredi čudež. Marsikdo bi lahko ugovarjal: to je pravljica za otroke. Kaj takega v 21. stoletju ni možno. Res je, kaj takega ni možno, dokler smo prepričani, da je vse odvisno od nas, da obstaja samo tak svet in tak način bivanja, kot smo si ga ustvarili mi sami po svojih merilih. Še vedno se dogaja veliko čudežev. Mnogi zakonci bi pritrdili, da se zavedajo Božjega blagoslova v njihovem življenju in jim to daje neizmerno moč, da lahko vztrajajo v težkih trenutkih in vedno najdejo zadovoljive rešitve. Treba je gledati s srcem in hoditi okrog odprtih oči, pa bomo zaznali čudeže v svojem življenju. Želim in prosim Gospoda, da bi vsak trenutek dopustili, da nas lahko Bog preseneti v pozitivnem smislu in tako da našemu življenju nov zagon.