Jezusov krst

     Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so vsi v srcu mislili o Janezu, ali ni morda on Kristus, je Janez vsem govoril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala: on vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem.

    Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo: in nadenj je prišel Sveti Duh v telesni podobi kakor golob; in iz nebes se je začul glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Lk 3, 15-16.21-22

KRST V SVETEM DUHU

    »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene!« je Janez Krstnik govoril ljudem, ki so prihajali k njemu. Sam krst ne bi imel nobene vrednosti, če ne bi Jezus postavil zakramenta svetega krsta. Voda nas sicer lahko prečisti, vendar nam ne more odpreti večnega življenja. Samo krst s Svetim Duhom nas duhovno prerodi in nas naredi za Božje otroke. Krst je namreč vstopnica, ki nam odpira vrata za prejem številnih Božjih darov. Kaj bomo postali in kakšen bo naš duhovni razvoj, pa je odvisno od našega sodelovanja z milostjo. To je v skladu s starim izrekom, da milost predpostavlja naravo oziroma vse je odvisno od sprejemanja ali odklanjanja Boga. 

   Stojimo pred prvim t. i. javnim razodevanjem Svetega Duha v novi zavezi. Sveti Duh za nas ne sme biti več »veliki Neznanec«. Kaj je namreč krščansko življenje brez Svetega Duha? Je kakor zakonska zveza brez ljubezni, cvet brez vonja, telo brez življenja. Najpreprostejša pot, da bi odkrili, kdo je Sveti Duh, so besede, ki jih vedno znova izgovarjamo v veroizpovedi: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja.« V teh besedah je zaobjeto bistvo naše vere v tretjo osebo Svete Trojice. Naziv »Gospod« označuje to, kar Sveti Duh je (Bog, iste narave kakor Oče in Sin); izraz »ki oživlja« označuje to, kar Sveti Duh dela. Toda v kakšnem smislu Duh »oživlja«? Ali nam življenja ne dajejo starši? Seveda, naravno, telesno življenje nam dajo starši, toda življenja duše in nadnaravnega življenja tega nam starši ne morejo dati. Zaslužil nam ga je Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu. Jezus je rekel Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3,4-6). Prvi pogoj za prejem Svetega Duha je torej ponovno rojstvo iz vode in Duha, kar je prejem krsta. Tako ob Jezusovem krstu lahko z vso naravnostjo govorimo o našem krstu. Na binkoštni dan je Peter spregovoril množici: »Vsak izmed vas naj se dá krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,37 sl.). Krst so vhodna vrata v odrešenje. Jezus sam pravi v evangeliju: »Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,16). Danes nihče več ne trdi, da bo človek samo zaradi tega, ker ni krščen, pogubljen in bo šel v pekel. Umrli nekrščeni otroci in tudi ljudje, ki so brez svoje krivde živeli zunaj Cerkve, se lahko rešijo (ti zadnji le, če živijo po svoji vesti). Nerojen in nekrščen otrok se reši in se takoj pridruži množici blaženih v nebesih. Bog je namreč ljubezen in želi, da »bi se vsi zveličali« in Kristus je umrl tudi zanje!

   V naši družbi je vedno več ljudi, ki zaradi različnih vzrokov niso bili krščeni kot otroci. Včasih se to zgodi, ker se staršem zdi, da morajo prepustiti odločitev otrokom, ko bodo odrasli, ali se bodo dali krstiti ali ne. Na tem mestu ne bomo razpravljali o takšni odločitvi. Toda obstaja veliko tveganje, in sicer: ti otroci bodo odrasli, ne da bi se kdorkoli odločil, ne v eno ne v drugo smer. Starši se s tem ne ukvarjajo več, ker pač mislijo, da to ni več njihova dolžnost, otroci pa, ker morajo misliti na druge stvari in tudi zato, ker še ni postalo del našega vsakdanjega razmišljanja, da se mora človek sam zavzeti in se hoteti dati krstiti. Tako se ustvarja nevarna praznina. Nekateri se zavedo, da niso bili krščeni in birmani šele, ko se začno pripravljati na poroko. Sicer je pa tudi to že velika milost, ker jih veliko preskoči tudi to priložnost in pridejo do konca življenja, ne da bi o tem sploh kdaj razmišljali.

   Prav zato, da bi šla naproti temu stanju, daje danes Cerkev velik pomen t. i. »uvajanju odraslih v krščanstvo«. To ponuja mlademu ali pa odraslemu nekrščenemu človeku priložnost, da se sam svobodno pouči, pripravi in odloči. Treba je prekiniti s prepričanjem, da naj bi bil krst nekaj, kar je le za otroke. Krst izrazi svoj polni pomen prav takrat, ko ga človek osebno hoče in se zanj odloči. Pomeni namreč svobodno in zavestno pripadnost Kristusu in Cerkvi. Človek potrebuje Božjo moč; vsakdo izmed nas jo potrebuje. Krst pomeni prvi dotik Božjega prsta, ki je Sveti Duh in ki nam posreduje moč in življenje. To pa seveda ne sme ostati osamljen primer. Pogosto moramo obnavljati ta stik tako z molitvijo kot z zakramenti. Božji prst, ki je Sveti Duh, je na enak način usmerjen k vsakemu moškemu in vsaki ženski. Pričakuje le, da se bo na drugi strani človek zganil in sprejel ta njegov oživljajoči dotik.