Blagri

    »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali tudi preroke, ki so bili pred vami.

Mt 5,3-12

BLAGOR VAM …

    Praznik vseh svetnikov je pri nas povezan z dnevom mrtvih, ko na grobovih prižgemo sveče in obudimo spomin na naše rajne, predvsem na tiste, ki smo jih poznali in so v našem življenju pustili sled ter jih nosimo v svojem srcu kot ljubeč spomin in zahvalo. Mnogi med njimi že uživajo Božjo slavo in so prišteti med svetnike, pa čeprav jih ne častimo na oltarju. Oni so naši priprošnjiki pri Bogu, zato je vsaka molitev zanje znamenje hvaležnosti in hkrati prošnja: »Izprosite nam milost, da se nekega dne vsi srečamo v nebesih!« Praznik vseh svetih je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so se podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami. To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju, s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti. Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih.

    Apostol Janez v knjigi Razodetja (7, 2-4.9-14) govori o videnju te nebeške Cerkve, o njeni veličastni podobi. Takole pravi: »Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.« Apostol Janez je bil deležen videnja nebeške glorije velike množice, ki je ni mogoče prešteti: ljudi vseh narodov, ljudstev in jezikov. Naš Bog je Bog vseh ljudi brez izjeme. To je edino prav. Zato se tudi mi smemo veseliti, da bomo nekoč prišteti k izvoljenim, ki hvalijo in slavijo usmiljenega Boga.

   Kaj nam daje pravico, da so nebesa pripravljena tudi za nas? To je Božje otroštvo, ki nam ga naklanja nebeški Oče. Apostol Janez nam v svojem 1. pismu (3,1-3) govori o tem, da smo Božji otroci. »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.« Ta privilegij pa je povezan tudi z dolžnostmi: obnašati se moramo kot bratje in sestre ter se ljubiti med seboj.

    Jezus nam v evangeliju po Mateju (5,1-12) spregovori o blagrih. Blagri so kot testament, ki nam ga je Jezus zapustil. Govorijo nam o ljubezni, ki je zelo konkretna. Drugega ljubim, ko se ne povišujem nad njim, ko sem blizu žalostnim, lačnim in žejnim, ko sem potrpežljiv in ljubezniv do vsakega človeka, ko sem sposoben ljubiti tudi tiste, ki me sovražijo. Pot svetosti je tlakovana s konkretnimi deli ljubezni. Evangelist Matej je zapisal osem blagrov, ki so kot mogočna uvertura v Jezusov govor na gori. Kot Jezusov življenjski program postanejo vodilo vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni. Ta cilj pri Mateju zaobjame blagre z besedami: »njihovo je nebeško kraljestvo« (prvi in osmi blagor). Blagri tako oznanjajo gotovost, da bo Bog v večnosti polno izpolnil naše najgloblje hrepenenje po sreči. Našemu iskrenemu vsakodnevnemu prizadevanju, da živimo blagre sredi preizkušenj in tudi trpljenja skupaj z Jezusom, pa bo vtisnil pečat najglobljega smisla. Gre za to, da bi se bolj zavedali, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Jezus je blagre položil na srce ljudem, ki so živeli v podobni kulturi, kakor je naša: v družbi nadvlade moči, materialnega bogastva, nasilja … A kako potem blagrovati - imenovati srečne – tiste, ki so ubogi, krotki, žalostni, lačni pravice, preganjani …? Blagri dejansko vznemirjajo tako kot Jezusove sodobnike tudi nas z vprašanjem: Ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Je mogoče, a z Božjo pomočjo in tistim, ki ne na triumfalen način, temveč v tihem, preprostem vsakdanjem življenju sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu »na glavo obrnjenemu« načinu življenja. Najbližji priči tega življenja v sodobnem svetu sta sv. Janez Pavel II. in bl. Mati Terezija. S svojim življenjem sta izpričala resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, je novi človek v Kristusu. Pot k svetosti ni lahka in zahteva svojo ceno. Blagri so luč na tej poti. Čim bolj bomo s čistim srcem prebirali besede blagrov, tem bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo v svojem vsakdanjiku sposobni okušati dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v nebeškem kraljestvu.