Ozdravljenje slepega v Jerihi

    Pridejo v Jeriho. In ko je s svojimi učenci in veliko množico odhajal iz Jerihe, je slepi Bartimej, Timejev sin, sedèl kraj pota in vbógajme prosil. In ko je slišal, da je to Jezus iz Nazareta, je začel vpiti: »Davidov Sin, Jezus, usmili se me!« Mnogi so ga svarili, naj utihne; on pa je še veliko bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Pokličejo torej slepega in mu pravijo: »Zaupaj, vstani, kliče te.« In vrgel je s sebe svoj plašč, poskočil in prišel k Jezusu. Jezus ga je nagovoril: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabbuní, da spregledam!« In Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.« In brž je spregledal in šel po poti za njim.

Mr 10,46-52

DA SPREGLEDAM

    Slepota je huda, ker človeka prikrajša za vidno občudovanje Božjega stvarstva. Še hujša kot telesna pa je duhovna slepota, ko človek ne vidi smisla svojega življenja. Težko je živeti le od lepih trenutkov, ki se zgodijo slučajno, kajti človek brez načrta je kot izgubljenec na križišču: za nobeno pot ne ve, kam ga bo pripeljala. Zato potrebuje posebnega razsvetljenja in notranjega uvida, da se bo odločil za pravo smer. Takšno razsvetljenje za življenjske odločitve nam daje Jezus, ki je rekel o sebi: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje.« Samo on nam more odpreti notranje oči, zato ga prosimo, da se nas usmili in nam da željo, da sprejmemo milost, ki nam jo neprestano daje, pa tega ne opazimo. On je tudi naš zagovornik pri Bogu. Imeti zagovornika pri Bogu in posrednika, to je večno hrepenenje človeštva, ki se zaveda svoje krhkosti in številnih ovir na svojem romanju proti večnosti. Kristus je zato prišel kot Očetov poslanec in kot duhovnik, po katerem prejemamo številne milosti, za katere nimamo nobenih zaslug. Pridimo k njemu s skesanim srcem in prošnjo: »Prenovi nas Gospod, da bodo naši koraki bolj zanesljivi in bomo vedno čutili tvojo roko, ki nas vodi.«

    Prerok Jeremija (31,7-9) je prišel k Izraelovemu »ostanku« kot znanilec rešitve in prinašalec novega upanja. Čeprav je izvoljeni narod zavrgel svojega Boga in častil tuje bogove, ki so bili narejeni z rokami, je Bog vseeno ostal zvest. Tisti, ki so mu ostali zvesti, bodo spet povzdignjeni, čutili bodo Božjo tolažbo in njihova pot bo spet varna. Bog je Bog za vse brez izjeme. On zbira vse in jih ima rad ne glede na raso, narodnost, spol in ideološko pripadnost. Zanj smo vsi otroci in on je naš Oče. Najbolj pri srcu so mu zavrženi, zapostavljeni, osamljeni in tisti, ki so brez pravic. Oni ga tudi najbolj cenijo, hrepenijo po njem in ga iščejo. Iščimo ga tudi mi, a pred tem izpraznimo samega sebe vsakršne navlake in dano nam bo, da spregledamo, da kljub vsemu potrebujemo odrešenika.

    Vsakdo ceni samega sebe in ne dovoli, da bi mu kdo jemal dobro ime. Pravo merilo, koliko smo vredni, pa je samo Bog. Njemu zaupajmo, njega se oklepajmo, njega ljubimo, pa bomo srečni že na tem svetu, kajti on je veliki duhovnik, ki hoče biti z nami vse dni do konca sveta. Duhovnik ne postane posrednik Božjih milosti po lastni izbiri. On je Božji poslanec, ki nam razkriva Božje skrivnosti, od vekov skrite v Bogu. Mi bi sicer radi, da bi bil duhovnik serviser, ki popravi, kar se je v našem duhovnem svetu zalomilo, on pa je predvsem tisti, ki nas opozarja na nepravilnosti, ki smo jih naredili in nam kaže na cilj, ki ga ne smemo izgubiti iz vida. Čeprav ni po naši volji, so njegovi nasveti koristni, ker nam ne govori on, ampak Bog.

    V evangeliju srečamo slepega Bartimaja, ki prosi Jezusa, da se ga usmili. Slepi Bartimaj nam je za zgled kot človek, ki se ne naveliča beračiti pred Bogom, ker ve, da je samo pri Bogu prava rešitev v slehernem položaju. Da bi si lahko pridobili takšno zaupanje, ni dovolj, da imamo za Boga eno uro na teden. Svojemu odrešeniku moramo zaupati, sprejeti ga moramo za prijatelja in z njim deliti vse, vesele in žalostne trenutke. Bartimaj je prosil Jezusa, da se ga usmili in ga reši teme telesnih oči, da bi videl okoli sebe. Gospod mu da jasen pogled in ga reši tudi notranje teme. V moči svoje vere doživi odrešitev. Jezus mu pove, da ga je rešila njegova vera. V Jezusu je videl edinega odrešenika, zato se Jezus ne obotavlja in takoj usliši njegovo prošnjo. Kako pa je z našo vero? Ali tudi mi želimo spregledati z očmi srca? Mali princ pravi: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« Če zmoremo gledati s srcem, z notranjimi očmi, bomo na stvarstvo in ljudi okoli sebe gledali drugače. Ne bo nam težko Boga spustiti v svoje srce in počistiti kramo, ki jo je v srcu postilo preteklo življenje. Velik borec za pravice črncev Martin Luther King je zapisal: »Naj se zgodi karkoli. Bog je mogočen. Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča Moč. To je Bog.« Njemu se priporočimo in ga z globoko vero prosimo, naj odpre oči našega srca in razsvetli naše temine, da bomo v vsakem človeku videli prijatelja, s katerim lahko vzpostavimo pristen stik, ki ga blagoslavlja naš nebeški Oče.