Kdor hoče biti velik, bodi vaš strežnik

    Pa stopita k njemu Zebedejeva sinova Jakob in Janez ter mu rečeta: »Učenik, želiva, da bi nama storil, kar koli te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj želita, da vama storim?« Odgovorila sta mu: »Daj nama, da bova v tvojem veličastvu sedela eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« Jezus pa jima je rekel: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; sedeti na moji desnici ali levici ne gre dajati meni, marveč bo dano (tistim), katerim je pripravljeno.« Ko so deseteri to slišali, so bili nejevoljni na Jakoba in Janeza.

    Jezus pa jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da ti, ki veljajo ljudstvom za vladarje, nad njimi gospodujejo in da si prvaki lastijo oblast nad njimi. Med vami pa naj ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Mr 10,35-45

BITI PRVI

    Kaj vse bi človek rad v življenju dosegel. Mnogokrat so človekove želje kot vreča brez dna, zato nihče ni pripravljen sprejeti svojih meja in se z njimi sprijazniti. Dokler bomo živeli v prepričanju, da za svoje življenje nismo nikomur odgovorni, ne bomo zadovoljni in nam trenutne sreče ne bodo v blagoslov. Življenje smo prejeli od Boga, on nam je zaupal določeno nalogo in zato pričakuje, da se izkažemo kot močni in zanesljivi ter nehamo biti sanjači v oblakih. Za Boga smo pomembni na zemlji, kjer nas ljudje potrebujejo, in ne v oblakih, kjer nismo sposobni nič narediti. Prva mesta in prvi sedeži. Kdo si tega ne bi želel? Danes hoče biti vsakdo v ospredju, čaščen od vseh in medijsko reklamiran. Jezus pa nam govori drugače: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«  Zakaj? Kvaliteto življenja razodevajo naša dejanja, naša ljubezen, ali pa naša sebičnost. Ljudje, ki so skromni in v ozadju, so velikokrat večji dobrotniki človeštva, kot tisti, ki vsako svoje dejanje obešajo na veliki zvon. Zato posnemajmo Jezusov zgled: on ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel in dal življenje za nas.

    Prerok Izaija (53,10-11) govori o trpljenju: »Gospodu pa je bilo po volji, da svojega služabnika stre z bridkostjo: če dá svoje življenje v daritev za greh, …« Preizkušnje imajo vedno neki razlog. Življenje mora imeti vrhunce in padce, sicer ne bi mogli pravilno oceniti svoje poti. Zato ne smemo tarnati, ko pride kakšna bolezen ali stiska, ker je to za nas priložnost, da v sebi odkrijemo skriti potencial in izkoristimo talente, ki bi sicer bili pozabljeni. Tudi iz največje stiske je treba vstati kot zmagovalec. Trpljenja se vsakdo boji, ker misli, da je trpljenje nesmiselno in človeku jemlje voljo do življenja. Obstaja pa trpljenje z razlogom: Bog ga dopušča, ker ve, da posameznika lahko trpljenje utrdi in ga usposobi za večjo duhovno rast. Naj nas bodri Jezusov zgled, da preko križa pelje pot v vstajenje in večno življenje.

    »Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala,« nam svetuje apostol Pavel v pismu Hebrejcem (4,14-16). Naša volja ni dovolj za srečno in skladno življenje. Volja mora biti podprta z milostjo, naša hrepenenja in iskanja blagoslovljena od zgoraj. Zato: kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu, od katerega vse prejema. Veroizpoved je osnova, ki daje našemu življenju smer in smisel. Ne gre za kakšen težek nauk, ampak za stvari, ki so zapisane v našem srcu. Tam nam je Bog najbolj blizu in nam razodeva vse, kar potrebujemo za srečno in zadovoljno življenje. Jezus je naš ideal, zato se temu idealu vedno bolj bližajmo.

    Prva mesta so vedno mikavna. Častno je biti na predsednikovi desnici ali levici, toda častni položaj in zveze, ki smo jih imeli, nam ne bodo nič pomagali pred sodnikom, ki bo spraševal: »Kako si me imel rad v ubogem, osamljenem, lačnem, preganjanem, bolnem?« Samo ljubezen nekaj velja, vse drugo so modni dodatki. Jakob in Janez sta se videla kot privilegirana učenca, ki zaslužita svoje posebno mesto ob Jezusu že sedaj in tudi takrat, ko bo zavladal v veličastvu, kot sta si ga pač predstavljala. Takšno lobiranje ni vneslo miru in razumevanja med ostale učence. Predstavljamo si lahko, da je med njimi prišlo do resne napetosti. Zaradi tega je Jezus moral ukrepati tako, da jih je sklical skupaj in jim dal navodilo za skupno življenje. „Kdor med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik.“ Jezus je Zebedejeva sinova posvaril, da ne razmišljata pravilno: prva mesta pripadajo tistim, ki so pripravljeni iti na križ in umreti za drugega. Takšnega herojskega dejanja je sposoben samo Bog in tisti, ki ga posnemajo v njegovi ljubezni. Nič še ni prepozno: Jezus sam vsak dan ponuja priložnost, da se odpovemo samemu sebi in se použijemo kot sveča. Skupnost njegovih učencev ne more temeljiti na pridobivanju časti, ugleda in veličine. Tak pristop je prav nasproten, saj vnaša v skupnost nemir, boj in napetost. Kristusova skupnost posnema Jezusa, ki se ne obnaša kot oblastnik, ali kot človek povzdignjen na piedestal, temveč kot človek, ki je na razpolago drugim. Njegov pristop k človeku zaznamuje sočutje in ne volja po moči in oblasti. Odpoved želji po posvetni časti in oblasti ali celo časti znotraj krščanske skupnosti, ne pomeni zaničevati samega sebe ali česa podobnega. Ponižnosti ne smemo zamenjevati z občutki krivde in nevrednosti. Na žalost se to kristjanom prevečkrat zgodi! Krščansko služenje in odpoved moči vedno temelji na ljubezni do drugega. Ljubezen pa je najvišje uresničenje človeka in pomeni njegovo „ustoličenje“ v Božji slavi. Naj nam Gospod pomaga, da bomo zmogli živeti tako, kot nas uči Jezus.