Petrova izpoved

    In Jezus je s svojimi učenci šel v vasi Cezareje Filipove. Po poti je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz?« In odgovorili so mu: »Janez Krstnik, drugi pravijo: Elija, zopet drugi: kdo izmed prerokov.« Nato jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in mu rekel: »Ti si Kristus.« Tedaj jim je ostro naročil, naj o njem z nikomer ne govoré.
    In začel jih je učiti, da mora Sin človekov veliko trpeti, biti zavržen od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati, in o teh stvareh je očitno govoril. Tedaj ga je Peter vzel v stran in mu začel braniti. On se je pa obrnil, pogledal po učencih in Petra posvaril: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško.«

     In poklical je množico in svoje učence ter jim rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene in evangelija, ga bo rešil.

Mr 8,27-35

KDO JE ZAME JEZUS KRISTUS?

    Če bi mi novinar potisnil mikrofon pred usta in me vprašal: »Kdo je zate Jezus Kristus?« Kaj bi mu odgovoril? Če bi moral odgovarjati pred kamero, bi se verjetno potrudil, da bi povedal čim lepši odgovor. Toda, ali bi povedal to, kar res mislim in čutim? Odgovor vsekakor ni lahek in zahteva odločitev. Lažje je govoriti o tem, kaj drugi mislijo, kot povedati svoje lastno mnenje in se s tem izpostaviti. Pa vendar, vera je vsakodnevno opredeljevanje in odločanje med tem ali sem v resnici kristjan ali nosim samo etiketo kristjana. Hoja za Kristusom ne obsega samo smiselnega preživljanja trpljenja, ampak tudi dobrodelnost. Kristus je hodil okrog in delil dobrote. Nam pa pravi: »Če te kdo prosi, mu daj!« Njegov apostol Jakob nas v tem smislu v drugem berilu svari, da ne bi ostali brez dobrih del in zato nosili v sebi mrtvo vero. Poslušnost Božji besedi, njeno uresničevanje v dobrodelnosti v evangeliju nas usmerja v globlje razumevanje Kristusovega sprejemanja trpljenja za ljudi in v sodelovanju z njim. Pri tem uzremo Kristusovo identiteto.

     Jezusov učenec posnema svojega učitelje v vsem: odprt je za Božje navdihe, sprejema Božjo voljo, pa čeprav je ta lahko težka, povezana z bolečino in trpljenjem. Ne moreš biti kristjan le takrat, ko sije sonce in ni nobenih problemov. Preizkušnje namreč očistijo človeka, ga utrdijo, rešijo zmedo v njegovi glavi in vodijo v vedno večje zaupanje v Boga. Prerok Izaija (50,5-9) je moral sprejeti vlogo preganjanega in mučenega služabnika. Vendar je bila njegova izkušnja trpečega človeka pozitivna, ker nam govori: »Glej, Gospod mi pomaga, kdo me bo razglásil za krivega?« Na Boga se lahko vedno zanesemo, tudi če nas kdo po krivem obsoja.

    Apostol Jakob nas v svojem pismu (2,14-18) svari: »Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši?« Kako bi lahko opredelili vero brez del? Podobna je sanjam, ki se ne bodo nikoli uresničile. Šele konkretna dela so uresničenje sanj. In prava dela so tista, ki ne koristijo le meni, ampak tudi drugim. Res je vera v Jezusa Kristusa potrebna, a dokažemo jo lahko samo z dobrimi deli in z odgovornim življenjem. Vera brez del je kot lep mlin na veter, ki se vrti v prazno.

    V evangeliju po Marku (8,27-35) beremo, kako je Peter odgovoril Jezusu na vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« »Ti si Kristus!« je jasen Peter. To je bil sposoben povedati, ker je bil razsvetljen od Svetega Duha. Jezusa ne moremo prepoznati kot odrešenika zgolj s svojim razumom, ampak smo razsvetljeni od njegovega Duha. Človeška logika je večkrat skregana z Božjimi načrti, zato je vera v Jezusa Kristusa dar, ki ga nismo zaslužili s svojimi dejanji. Toda kljub vsemu je  v Petru še veliko človeške logike. Ko Kristus apostolom spregovori o svojem trpljenju in smrti, ki ga čaka, ga Peter poskuša odvrniti od tega. Kristus Petru odgovori trdo: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško.« Peter je gotovo poznal starozavezne speve o Božjem služabniku, ki vnaprej napovedujejo Kristusovo odrešilno trpljenje. Zato ni razumljivo, da on, ki izpove pred Jezusom, da ve, da je on Kristus, Božji Sin, Odrešenik, v tem trenutku pozabi na starozavezno napoved njegovega trpljenja in smrti. Jezus kratko in jasno razloži, kje je njegova napaka: misli po človeški posvetni logiki in ne po Božji. Če bi Peter že nadvladal v sebi svojo posvetno miselnost, bi najbrž spoštljivo molčal ob Jezusovi besedi o trpljenju ali pa bi izrazil solidarnost z njim. Lahko bi ga prosil v imenu vseh apostolov za moč, da bi zmogli prijateljsko vstopiti v njegovo trpljenjsko poslanstvo. Ker ne Peter ne kdo drug tega ne reče, jih Jezus izrecno, a svobodoljubno povabi na svojo pot z odločno besedo: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« S tem Kristus nas vse povabi, naj skupaj z njim soodrešujemo ljudi. Torej: odpovedati se moramo svojim sebičnim interesom, z ljubeznijo potrpežljivo sprejemati svoje pomanjkljivosti in težke naloge v delu za druge kot svoje poslanstvo ter vztrajati v učinkoviti osebni povezanosti s Kristusom. Na tej poti postanemo lahko dobri Kristusovi prijatelji in delamo z njim za isto stvar. Vera v srcu potem postane preprosta in močna.